Archives marec 2022

MAGIČNI SVET POEZIJE

26.3.2022

Author:
Klementina Sambolič

  OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE

Po več kot enem mesecu sem končno odprla svoj računalnik (pomaga, če ga imaš kdaj v popravilu, da vidiš, da obstaja tudi svet brez njega). In kaj me je spodbudilo k temu, po čemer mesec in pol sploh nisem čutila več potrebe? Kolegica, ki me je spomnila na prihajajoči Svetovni dan poezije. Zavihala sem rokave, prižgala tisti magični črni gumb in se odločila nekaj narediti (beri: napisati) v zvezi s tem.

Če me kaj vrže iz stola, je to torej poezija! Moja prva ljubezen, kar se tiče pisanja; vedno je bila, že od gimnazijskih let dalje in tako bo tudi ostalo. Lahko jo odložiš za nekaj časa, se delaš da ni več del tebe, kakšnih 10 let, a na koncu, ko se ponovno srečaš sam s sabo, se moraš srečati tudi z njo, ki je postala del tebe že v mladosti.

Toliko imam za povedati o poeziji, a hkrati so vse besede odveč, saj poezija govori sama zase. Je najintimnejše pesnikovo izražanje, prelito na papir v obliki verzov; tistih verzov, ki magično bralca pahnejo v nek svoj doživljajski svet, v katerem od tebe, pesnika, zdrsne k sebi. Rada bi rekla, da je takrat pesnikov namen bil dosežen, a v resnici to sploh ni bil prvoten pesnikov namen, pač pa le stranski učinek tega, da je pesnik (ali pa pesnica, če hočete) izrazil svoja občutja. Z bralcem pa sta se nenadoma znašla v vzporednih svetovih.

A past poezije je njena specifičnost; je zvrst literarnega izražanja, ki je del umetnosti in umetniki, ah, kdo bi jih razumel? In res smo pogosto nerazumljeni, napačno interpretirani, polni nesporazumov in nesozvočja s pogosto krutim, materialističnim svetom, s katerim se vzajemno težko ujamemo. Že osnovnošolci do poezije razvijejo odnos, ki je vsekaj drugega kot indeferenten; bodisi jim priraste k srcu, bodisi pa zasovražijo verze, ki se jih morajo »piflati,« ne da bi jih v resnici razumeli. Ob viziji pišočega pesnika, se mi pripelje tudi verzSiddhartine Pot v X: »V sobani poet sedi, v upanju, da prave rime dobi, za vsak trenutek, ki ga je doživel, v življenju na svetu zanj polnemu gorja in milosti…«A kaj ko tisti, ki ne razumejo poezije in tega kaj pesnik z njo sporoča razmišljajo na način «…Danes pa prodaja neke slinaste, niti omembe vredne pesmi…«. In tako pesnik ostaja nerazumljen od sveta in svet se včasih »silom prilike« trudi razumeti ga.

Včasih se vprašam, kje bi pesniki v slovenski kulturi imeli svoje mesto, če ne bi ravno na kulturni dan slavili našega Prešerna in če njegova pesem Zdravljica, ne bi bila slovenska himna? Dokaj paradoksalno; po eni strani odrinjeni na rob ustvarjalne umetnosti, po drugi pa vsaj 1-krat letno, ali ob večjih kulturnih dogodkih na piedestalu! Kje smo torej? Vmes nas ni, kot tudi večina sveta težko ostane indiferentna ob naših pesnitvah. Ali nas obožujejo, ali pa zavračajo.

Če bi pesnik gledal na to kaj se mu izplača, bi poezijo že zdavnaj nehal pisati in bi izumrla. Poleg smučanja, je pesnjenje baje najpogostejši slovenski »šport,« ki se ga otepajo že celo nekateri kulturni hrami, kot so nacionalne knjižnice, distributerji pa zmajejo z glavo, ko jim v prodajo izročimo našo pesniško zbirko. Seveda; poezija kot specifična literarna zvrst, doseže mnogo manj bralcev, kot proza.
Čemu torej sploh še pisati poezijo? Ker z njo pesnik izraža svoja občutja, videnje in doživljanje sveta in ker magični svet poezije obogati tako njega, kot bralca.
Zato: Pogumno z verzi naprej, moji poeti <3 !
Za konec pa naj pristavim še svoj »piskerček« in sicer avtorsko pesem o pesnikih (brez naslova) iz svoje 3. pesniške zbirke Očarana (za katero je recenzijo napisal dr. Robert Simonišek):

» PREDALEČ
seže naše oko
v globine duš,
ki se ne čutijo.

Preveč ČUTIMO
tisto, kar bi morali
in vse česar nam ni treba.

Preveč BOLIJO
krivice,
s katerimi nas žvečijo
in tiste,
ki se dogajajo vsem drugim.

PRETANKA
je naša povrhnjica,
da bi razvila bolj »debel podplat«
in preveč PROSOJNA
naša čista duša,
da bi jo zakrili.

PRELEPA
so za nas čudesa,
da jih ne bi omenili.

In PRESTVAREN
je ta svet za mnoge,
ki so v njegovem žrelu utonili.
PESNIKI…«

GRUZIJA

13.3.2022

Author:
Tadeja Kolar

  ODLOČI SE, KAJ SI ŽELIŠ IN SI TO PODARI

Vsakomur, ki brska po naših straneh, želim, da ugotovi, kaj si v življenju želi in si to tudi omogoči. Da izbira v življenju stvari, odnose in doživetja, ki ga polnijo in radostijo. Ob tem pa prepozna, da je vsaka izkušnja, ne glede na to, kakšna je, samo čudovita priložnost za njegovo rast.

Sama v tem obdobju življenja izbiram predvsem dve stvari; aktivnosti v naravi in potovanja. Da pa vse skupaj poenostavim, sem se odločila, da združim obe želji v eno skupno doživetje.

Kultura kraja, ki se izraža skozi arhitekturo in življenja ljudi ter aktivnosti v naravi, ki jih določen kraj ponuja, vedno pričarajo najlepše doživetje, ki ga jaz, nekje v sebi, potrebujem. Zimski čas v meni vedno znova prebudi idejo, da s smučmi raziščem nov kulturno zanimiv, gorat in s snegom pokrit del sveta. Do sedaj sem smučala na Japonskem, v Novi Zelandiji, v Indiji in v Čilah. Tokrat sem izbrala turno smučanje v Gruziji. V nadaljevanju vam povem zakaj.

Na severuzahodu Gruzije, kjer meji s svojo sosedo Rusijo, se razprostira najvišje gorsko območje te dežele, Svaneti. Srce Kavkaza. V osrčju teh čudovitih gora, leži majhna vasica Ushguli, od koder vam pišem sedaj. Pravijo, da je s svojimi 2150m nadmorske višine, najvišji stalno naseljen zaselek v Evropi. V njej živi nekaj več kot 170 ljudi, poleg njih pa še nekaj krav, konjev, pujskov in kužkov. Gorski svet je poskrbel za to, da je Ushguli ostal dolgo časa izoliran od Gruzije in preostalih držav, zaradi tega se je v tem območju razvila edinstvena kultura, ki se ohranja še danes.

Vas, v kateri bivam, gradijo majhne kamnite hiške, ki so zgrajene ob visokih zaščitnih stolpih. V preteklosti so ti stolpi predstavljali zaščito družinam in živini pred vdori ljudi. Danes so simbol svobode in močnih duš, ki bivajo tu. Prehranjujemo se predvsem s kruhom, ki ga pečejo v štedilniku na drva. Včasih ga napolnijo s skuto, z mesom ali s fižolom. Domačini se radi družijo ob pitju njihovega žganja, chache. Prijetno je bivati z njimi. Prijazni so, gostoljubni, preprosti in nevsiljivi. Govorijo svojo različico gruzijskega jezika, angleščine ne razumejo, zato se sporazumevamo v ruščini.

Bogat gorski svet, ki nas obdaja, polovico leta prekriva sneg. Sneg, ki je lahek, puhast in suh. Zaradi terena in snega, je to območje zanimivo za turne smučarje s celega sveta.

Za konec tega zapisa naj vam še povem, kaj mi je na tem potovanju najbolj všeč. Na poti iz vasi do vznožja gore je veliko kravic in konjev. In na vrh ne grem nikoli sama. Ob meni je moj mož in kuža iz vasi. Praviva, da je on najin lokalni vodič. Odločila sva se, da ga kličeva Georgy ali po naše Gruzi. Zvest je in fit ter zelo dobro pozna teren.

17 MAREC: DAN IRSKE

13.3.2022

Author:
Mojca Rudolf

   DAN SVETEGA PATRIKA

Za začetek irska šala:  kakšna je razlika med irsko poroko in pogrebom? Na pogrebu je samo eden manj pijan. Ja, Irci 17. marec praznujejo dan, ko je umrl njihov največji svetnik Patrik.

To je dan, ki je od leta 1903 je na Irskem državni praznik. Toda, ali ste vedeli, da je državni praznik na ta dan tudi v Monserratu, majhnem karibskem otročku v spomin na irsko zgodovino otoka in spomin na upor sužnjev 17. marca 1768?

Dan, ko so odprti vsi pubi in bari.
Dan, ko na svetu spijejo kar trikrat več piva Guiness. Zelo popularna pa so tudi zelena piva., v potokih teče tudi whisky.
Dan, na katerega bi se moral nositi vsaj en kos zelenega oblačila.
Dan, ko se vrti tradicionalna irska glasba, pa tudi bolj moderna in ko ne smejo manjkati pesmi Whiskey in the Jar, Irish Rover, Danny Boy…
Dan, ko kraljuje simbol triperesne deteljice (Shamrock).

Presenetljivo dejstvo je, da je bila prva parada na dan Svetega Patrika ni bila na Irskem, temveč v Bostonu, leta 1737. Prvi Dan Svetega Patrika v domovini Irski so praznovali šele leta 1903.

Največje praznovanje dandanes zagotovo poteka v New Yorku, kjer se zabave udeleži več kot 150 tisoč ljudi. Ta praznik praznuje več kot 100 držav, praznujejo recimo tudi v Argentini, kjer se ta dan odvija več festivalov in dogodkov. Še nekatera zanimiva mesta, ki ga praznujejo so: Dubaj, Istanbul, Tokio, Oslo. Skozi nekatera večja mesta, kjer se praznuje ta praznik, pa tečejo tudi reke obarvane v zeleno – ta tradicija je v Chicagu že od leta  1962. Reko pa v zeleno obarvajo tudi v Singapurju. Vsako leto v reko zlijejo, okolju varno, barvilo, ki reko za nekaj ur obarva v zeleno. Tudi mnoge svetovne znamenitosti se na ta dan obarvajo v zeleno, več kot 600,  vključno z rimskim Kolosejem, poševnim stolpom v Pisi in operno hišo v Sydneyju.

   Toda kdo je bil Sveti Patrik, ki je eden glavnih zavetnikov Irske?

Rodil se je v 5. stoletju v Angliji rimskim staršem, njegovo prvotno ime je bilo Maewyn Succat.
Kljub temu, da je bil njegov oče diakon in njegov ded duhovnik, sam v mladosti ni bil veren.

Legenda pravi, da so ga pri 16. letih ugrabili irski razbojniki in ga kot sužnja odpeljali na Irsko. Tam naj bi šest let živel kot pastir, ko je našel boga, ki naj bi mu rekel, naj pobegne nazaj domov. Tako se je res vrnil domov, se spreobrnil in postal duhovnik. Kasneje se je nato vrnil na Irsko kot misijonar, da bi tamkajšnje nevernike spreobrnil v krščanstvo. Poganom je krščansko troedinost poskušal razložiti s primerom triperesne deteljice. Rekel je, da listi ponazarjajo Očeta, Sina in Svetega Duha Svete Trojice.

Umrl je 17. marca, nekje sredi 5.stoletja. Pokopan naj bi bil v Downpatricku v okrožju Down na Severnem Irskem.

Sláinte! Na zdravje!

8. MAREC

6.3.2022

Author:
Ksenija Bažon

 Kruh in Vrtnice ali Kruh in Mir ali oboje?

 Čestitke drage dame, gospe, gospodinje…, Ženske.

Kruh in Vrtnice je bil slogan žena, ki so se 8. 3. 1908 zbrale na ulicah New Yorka. Kruh je simboliziral ekonomsko varnost, vrtnice pa boljšo kvaliteto življenja.
Kruh in Mir pa je bil slogan ruskih žena, ki so zadnjo nedeljo leta 1917 pričele protest kot odziv na smrt več kot 2 milijona vojakov v vojni.

Danes, po tolikih stoletjih, tisočletju, smo zopet na izhodišču, ko si resnično želimo boljšo kvaliteto življenja in mir med ljudmi. Z ljubeznijo v naših srcih.

V zadnjih stoletjih smo življenje usmerili v moško energijo razvoja, napredka, vodstva, redu in organizaciji. Slabost te energije so želja po prevladi, nadvladi, zavist, pohlep, avtoriteta in nadzor. Na žalost vse za materializem, ki nas je tako zasvojil. Smo pa živeli v prepričanju, da je tako dobro za nas.

»Danes« pa se v nas prebuja zavest, da lahko imamo popolnoma vse iz tega materialnega sveta, pa nismo srečni. Ali pa tudi, da lahko nimamo nič iz tega materialnega sveta ali zelo malo, in smo srečni. Prebuja se naša ženska energija, energija narave, negovanja, oskrbovanja, rasti, užitka, udobja, dobrega počutja. Želimo živeti, živeti srečno.

Ženske danes osveščamo našo empatijo in potrpežljivost, prebujamo domišljijo in vedno bolj vključujemo v to tudi odločnost, drznost in akcijo. Kot kaže je prišel čas, da postavimo moško in žensko energijo v ravnovesje.

Zato je pomembno, da smo vključene v vse sfere delovanja, ki sledi ravno empatiji. Vsi rabimo spodbuden pristop v službah, kjer ne sme in ne more biti edini pomemben – kapital. Ampak, človek je tisti, ki s svojim delom ustvarja kapital, zato mora imeti v organizacijah posebno mesto prav ta človek – delavec. Sočutnost rabimo v naših življenjih, ko se nas dotakne bolezen. Ni nujno nas osebno, lahko tudi bolezen našega bližnjega. Na delu moramo biti zadovoljni in srečni, ker taki bomo tudi učinkoviti, kar se od nas pričakuje. Vendar, s tem se ne rodimo. Zadovoljstvo na delu lahko ustvari le organizacija, njen vodja. In zaradi lastnosti naše energije, rabimo v vseh segmentih delovanja nas – Ženske.

Odprimo srce in bodimo kar smo. Posvetimo pozornost tudi sebi, ker spoštljivost do sebe bo vodila k spoštljivosti do drugih. Ni sebičnost, če si priznamo ljubezen in če se objamemo ter potrepljamo po ramenih. Ugaja, pa tudi pomaga nam delati korake naprej. Povejmo sogovorniku, da se cenimo, cenimo sogovornika in od njega pričakujemo enako ravnanje. Pa naj bo to partner doma ali vodja v službi. Bodimo najboljša verzija sebe, taki kot nosimo sporočilo v srcu, da želimo biti.

Na današnji dan pa…

Vrtnice in Mir želim vsem vam, drage dame, gospe, gospodinje…, Ženske.

Vrtnice in mir dobesedno ter simbolično v duhu žena, ki so se borile v preteklosti za naše pravice.

Čestitke ob današnjem prazniku. Bodite ponosne nase, ker to…..si zaslužite in je vaša pravica.

GREGORJEVO, 12. MAREC

6.3.2022

Author:
MAJA HORVAT

Na Gregorjevo, 12. marca, se ptički ženijo. Gregorjevo je po svoje slovenska inačica Valentinovega in v resnici ne gre za pozabljeni praznik, saj ga praznujejo še v številnih slovenskih krajih. Ime je dobil po papežu Gregorju Velikem, Gregorju I., ki ga imenujejo tudi prinašalec luči oz. znanilec pomladi.

Praznik so nekoč praznovali na prvi spomladanski dan, vendar so leta 1582 v Sloveniji sprejeli gregorijanski koledar. Le-ta je ime dobil po drugem Gregorju, a to je že druga zgodba. Je pa ravno sprememba koledarja razlog, da danes Gregorjevo praznujemo nekoliko prej.

 Stari običaji in njihove skrivnosti

Kot vse ostale praznike, tudi Gregorjevo spremljajo številni stari običaji. Nekateri danes še živijo, drugi pač ne.

V starih časih so tako mladenke na Gregorjevo že zjutraj pogledale v nebo in prva ptica, ki so jo videle na obzorju, je naznanila, kakšen bo njen mož. Če boste temu običaju sledile tudi ve, si ne pozabite prebrati kaj o pticah. Samo tako boste namreč vedele, kakšnega moža pričakovati. 😉 A šalo na stran. Če je ta običaj že nekoliko pozabljen, pa Gregorjevo s seboj nosi tudi nekatere druge še živeče običaje.

Po nekod so na predvečer Gregorjevega v potoke in reke metali manjše goreče predmete ali kose lesa natopljene s smolo. S tem so simbolično vrgli luč v vodo. Prav met luči v vodo je tisto, kar je še posebej povezano z Gregorjevim. Praznik je namreč pomenil konec dela ob svečah in petrolejkah, saj je bil dan takrat že dovolj dolg, da je bilo delo mogoče opraviti tudi pri dnevni svetlobi.

Mnogo bolj romantična oblika »metanja luči v vodo«, je spuščanje Gregorčkov. Običajno gre tu za  razsvetljene barčice in hiške iz papirja in drugih naravnih materialov, ki jih ljudje spuščajo v reke. Ta običaj je v nekaterih slovenskih krajih živ še danes.

 Korenine spuščanja Gregorčkov v vodo segajo še dlje

Čeprav je Gregorjevo dobilo ime po svetniku, korenine spuščanja Gregorčkov v vodo segajo še mnogo dlje v preteklost in so povezane s čaščenjem slovanskih bogov.

Takrat so v vodo spustili ogenj – s smolo premazano in prižgano deščico ali kaj drugega. Ogenj je bil povezan s slovanskim bogom Perunom, voda pa z Velesom. Po ljudskem izročilu naj bi s tem naravi dali moč novega rojstva.

 Gregorjevo in vreme

Z Gregorjevim so povezani tudi nekateri citati, ki predvsem govorijo o tem, kakšno vreme in letina nas bosta čakala v prihodnosti. Na spletu sem zasledila tele…

»Če je ob svetem Gregorju breza zelena, so kosi godni že o svetem Juriju.«
»Če breskve pred svetim Gregorjem cveto, trije eno pojedo.«
»Če je slabo vreme, ne gre več nazaj; če je pa lepo, gre za štirinajst dni leč.«
»Po svetem Gregorju od vsakega vetra snega skopni.«

Ne glede na to, ali praznujete Valentinovo ali Gregorjevo ali pa nobenega od teh dveh praznikov, vam želim, da praznujete ljubezen, da praznujete dobro, da praznujete lepo. Naj živi ljubezen, torej, vedno in povsod!