Archives februar 2022

ODVETNIŠKE SKRIVNOSTI

---

27.2.2022

Author:
GREGOR VERBAJS

   ZAKAJ LJUDJE NE POSLUŠAJO (IN NE NAJAMEJO) ODVETNIKOV?   
Kot odvetnik sem velikokrat slišal ljudi, kako pravijo, da delo pravnika ni težko. Ker obstajajo Google in številni forumi ter spletne strani, ki ponujajo obrazce in pripravljene listine, pravo navidezno postane povsem preprosto.

Zakaj bi sploh najeli odvetnika, ki bi vam oblikoval oporoko, posojilno pogodbo, prodajno pogodbo za nepremičnine, najemno pogodbo, pogodbo o razdelitvi premoženja med razvezanima zakoncema ali vam pomagal pri pravnih zadevah v gospodarski družbi? Samo vpišite svoje podatke v obrazec in vaš pravni problem je čudežno rešen!

   Pa je res tako?   

Pred kratkim me je poklicala kolegica, ki sem ji pred enim letom svetoval glede posojilne pogodbe. Če bi bili takrat z mano, bi me videli kako sem ji povedal nekaj osnovnih pravil glede posojanja denarja.

   Rekel sem ji:  

• Pri posojanju denarja vedno skleneš pisno posojilno pogodbo;
• Pisna posojilna pogodba mora biti dobro napisana, da je posojilodajalec maksimalno zavarovan;
• Pisno posojilno pogodbo potrdiš v obliki notarskega zapisa, da je neposredno izvršljiva (to pomeni, da če ti dolžnik ne vrne denarja, ne potrebno vložiti tožbe na podlagi katere dobiš sodbo in greš šele na podlagi sodbe v izvršbo, ampak greš lahko takoj v izvršbo);
• Če je mogoče si terjatev zavaruješ (zastavna pravica na premičninah, hipoteka…).

Sedaj vas zagotovo zanima kaj je kolegica storila. Na srečo je sklenila (vsaj) pisno posojilno pogodbo, ki sem ji jo pripravil. Vendar navedeno še vedno pomeni, da če želi dolžnika izterjati mora vložiti tožbo in glede na hitrost delovanja naših sodišč bo dobila sodbo v roku 3 let.

Njena pisna posojilna pogodba je bila še vedno boljša, kot vsa dejana žensk v filmu The Thinder Swindler, ki se sedaj predvaja na Netflixu.

  Zakaj me kolegica ni poslušala?  

Povsem jasnega odgovora na to vprašanje nimam, vendar je študija Avvo (Avvo.com je spletna tržnica za pravne storitve, ki zagotavlja napotitve odvetnikov in dostop do baze pravnih informacij v ZDA) je namreč pokazala, da je želja po ohranitvi nadzora nad svojim primerom glavni razlog, zakaj ljudi odvrača misel na najem odvetnika. Drugi razlog, čeprav po mojem mnenju neupravičen, so stroški.

Vendar je najbolj zanimiv podatek študije, da je med tistimi, ki gredo na prvi uvodni sestanek k odvetniku in se z odvetnikom pogovorijo o svojih pravnih problemih, 82 % ljudi najame odvetnika takoj ali kmalu po pogovoru z njim, ko je njihov pravni problem treba dejansko reševati. To pomeni, da morajo ljudje zgolj prejeti impulz, da se odpravijo do odvetnika, da si zagotovijo lastno pravno varnost. Morda bi morali odvetniki dodati novo storitev – brezplačno vožnjo strank do svoje pisarne?

  Sedaj se postavi logično vprašanje, kdaj ljudje najamejo odvetnika?  

  Takrat, ko se s svojim problemom »zataknejo«.  

Ljudje mi pogosto pripovedujejo, kako so poskušali poiskati rešitev za svoje pravne probleme, a nikoli niso mogli razumeti celotnega obsega svoje težave. To jim je dalo vedeti, da je čas, da poiščejo pomoč nekoga, ki zadevo temeljito razume. Tudi študija Avvo je prišla do podobne ugotovitve, saj je 56 % anketirancev izjavilo, da so med svojim primerom prišli do neizogibne točke, pri čemer jih je 42 % navedlo, da bi potrebovali odvetnika, ki bi jim pomagal rešiti njihov problem.

Občutek brezizhodnosti da ljudem vedeti, da je čas, da poiščejo podporo odvetnika. Vendar še vedno ostane problem, da ljudje pri sklepanju pogodb še ne čutijo občutka brezizhodnosti in pravnih težav ne dojemajo kot težavo.

Zob si ne popravljate sami, prav tako tudi niste zmožni sami izvajati operacij na sebi. Velika večina ljudi tudi servisa na avtomobilu ne naredi sama. Vsi pridemo do točke, ko se zavedamo, da potrebujemo pomoč ne glede na to, kako pametni smo.
Kakšna je torej rešitev za večjo pravno varnost ljudi?

  Pojdiva po korakih:  

• Zavedajte se, da je lahko vsaka najmanjša pravna zadeva vaša nočna mora.
• Povprašajte po stroških odvetnikov, ker nismo dragi. Pravna storitev odvetnika je vredna veliko več, kot vam jo bo odvetnik zaračunal.
• Obiščite odvetnika in se pozanimajte o svojem pravnem problemu.
• Upoštevajte nasvet odvetnika.

Nekoč je Helen Mirren dejala: »Svojo življenjsko zgodbo pišete z odločitvami, ki jih sprejmete. Nikoli ne veste, ali so bile napačne. Ti trenutki odločitve so tako težki.«

Naj se odvetniki spopadajo z vašimi pravnimi težavami, medtem ko vi počnete tisto, kar najbolje počnete: opravljate svoje delo, vodite podjetje ali svoj čas posvetite družini ali hobijem.

KAJ UČIMO NAŠE OTROKE?

---

27.2.2022

Author:
APOLONIJA KLANČAR

   SAMO NEUMNA VAJA …   
Besede brez polnokrvne izkušnje: just a stupid exercise!

Za tiste, ki se družimo na strani samozaložnikov, so besede in knjige res okno v svet. Ko se srečujemo z njimi, jih z lahkoto razumemo. Besede so žive, pričarajo izkušnje, občutja, čustva in nas spodbujajo k razmišljanju. Besede nas POVEZUJEJO. Za vse večje število ljudi pa jezik ni več abstraktni konstrukt, s katerim lahko vstopajo v misli in svetove drugih. Besede niso medij srečevanja. Imajo težave z ubesedenjem svojih misli in težave z razumevanjem besed drugih. Ker je bilo okolje nespodbudno do razvoja njihove ‘jezikovne sposobnosti’, jezika ne morejo vešče uporabljati.

Že nekaj desetletij tako formalno kot neformalno učenje v najzgodnejših letih poteka vse bolj preko besed in vse manj na osnovi pomenljivih večplastnih izkušenj v skupnosti. Najprej rabimo bogato izkušnjo, ki ji potem pripišemo neko besedno oznako. Naše izkušnje, ki bi morale biti večplastne, pridobljene v skupnosti, v stanju igrivega raziskovanja in take, da nas opolnomočijo in naše življenje napolnijo s smislom in radostjo, so vse bolj osiromašene. Živimo v hiperregulirani kulturi, ki se vse bolj sprevrača v kulturo strahu in represivnih ukrepov. V strahu pa smo neumni.

Ko otroci enkrat pridejo v tretji ali četrti razred, se učijo skoraj samo še s pomočjo besed. NPZ-ji že leta jasno kažejo, da je daleč največ težav z besedilnimi nalogami. Kar daje misliti, da smo ‘funkcionalno zelo slabo pismeni’, pa čeprav poznamo vse črke abecede… Včasih smo knjige brali in se potem o njih pogovarjali, v živo. Besede so nas povezovale. Kakšne so vaše izkušnje? Kaj opažate na področju jezikovne spretnosti? Kakšne misli se vam ob tem porajajo? Sledi nekaj mojih misli na to temo:
‘Včasih avtomatizme za vid preverim tako, da otrok kaj malega prebere in to potem obnovi. Tako sem opazila, da so pri obnovi kdaj težave tudi zato, ker otroci ne razumejo osnovnih BESED kot ‘sadje’, ‘pohištvo’, ‘tkalec’, ‘svetovalnica’ ali ‘oblačilnica’. Česar dobro ne razumem, tega se težko naučim in še težje pametno uporabim! Danes pa pretežno učimo z BESEDAMI…

Ko sva o tem debatirali s kolegico, je natresla cel koš podobnih primerov iz svoje prakse. Otroci v sedmem razredu npr. niso vedeli, kaj sta ‘obrt’ in ‘znanost’. Čeprav imajo v učnem programu ‘razvoj obrti in znanosti’, niso znali našteti nobenega primera obrti ali znanosti!

Pogovor je tekel dalje o tem, kako splošna inteligenca pada, v času korone pa se zdi, da pri mnogih doživlja prosti pad. Otroke zasipamo z besedami in definicijami, ki jih razumejo ali pa tudi ne. Za njimi ne stoji izkušnja, ki bi jim bila blizu, smiselna in bi jih opolnomočila. Zato tudi pravega znanja ni, na osnovi katerega bi znali plemenito delovati. Kot da vse drsi k najnižjemu skupnemu imenovalcu. In še ta se niža…
Jezik je ABSTRAKTEN sistem, ki pa izrašča iz PRAKTIČNIH življenjskih izkušenj, ki so otroku blizu, imajo zanj smisel in mu omogočajo vešče delovanje v skupnosti. Danes šole učijo skoraj samo z BESEDAMI, pogosto ‘na daljavo’. Izkušnje so strahotno osiromašene – pogosto omejene zgolj na besede in nič drugega. Bi zaposlili kuharja, ki je na pisnem ocenjevanju imel same petice, prakse pa nima? Ne samo da ne zna očistiti kuharskih pripomočkov, tudi kuhati ne zna…

Znanje izrašča iz bogatih večplastnih izkušenj: iz opazovanja in delovanja, iz sprotnega preverjanja v praksi in učenja na podlagi napak. Bolj osiromašimo izkušnjo, bolj neuporabno je ‘znanje’. Če znanje zreduciramo na golo ponavljanje BESED, ki nam jih je nekdo predpisal kot pravilen odgovor, to ni nobeno znanje. Se spomnite Harryja Potterja in učnih metod in ocenjevanja Dolores Umbridge?
Ko sva s kolegico izmenjavali izkušnje, je omenila pripetljaj s hospitacije. Učitelj je uporabil zgodbico, da bi obdelal neko slovnično vsebino. Otroke je zgodbica potegnila. Začeli so spraševati podrobnosti. Učitelju tak ‘odmik od snovi’ zaradi zanimanja otrok ni bil všeč. Ni želel stika z njimi ali med njimi niti odgovarjati na njihova vprašanja. Ustavil jih je z besedami: ”Well, it’s just a stupid exercise.”

Kadar učimo na tak način, odmaknjen od življenja, praktičnosti in zanimanja učencev – na način ločevanja od skupnosti – znanja ne more biti. Konec koncev je bilo tudi naše poučevanje popolnoma iz konteksta in ‘zgolj ena trapasta vaja’, ki je bila sama sebi namen.
Se kot družba zavedamo, kaj učimo otroke in na kakšen način jih učimo? Kdo je ustvaril omejene ljudi in neznalčke? Nekaj drži kot pribito: niso prišli iz druge galaksije: vzgojili smo jih sami!’

RESNICA ALI MIT

---

20.2.2022

Author:
NATAŠA ZUPANC

OBREDI, UROKI IN JUTRANJA KAVICA

 Legenda pravi, da preden je prvi človek prišel na ta planet, so nam božanstva pripravila raj na Zemlji; vodo, zemljo, zrak, živali in rastline. Prvi ljudje so se znali pogovarjati z živalmi in prisluhniti rastlinam, znali so prebrati, kaj so napisale zvezde na nebu in katera sporočila jim prinaša veter iz oddaljenih krajev.

Obredi in rituali prav tako obstajajo odkar se je človek začel povezovati ssvojim izvorom, božanstvi in vesoljem. Danes ni prav nič drugače. Vse to obstaja, samo v drugi obliki.

Svet magije me je vedno zanimal in že kot deklica sem vedela, da obstaja nekaj več kot to, kar lahko doživljamo s svojimi petimi čuti. Pred osmimi leti me je pot zanesla v Afriko in verjamem, da to ni bilo naključje. Imela sem priložnost, da sem se srečala z drugačno kulturo, tradicijo, še zlasti z magijo, šamanizmom, uroki in obredi. Ta svet me je povsem posrkal in mi ponujal bisere enega za drugim, katere sem nizala na svojo vrvico izkustev. Vse to je postalo moja strast in s tem sem znotraj sebe prebudila stara znanja in vedenja.

Mnogo ljudi me vpraša, kakšna je razlika med obredom in urokom. V bistvu se povezujeta in dopolnjujeta, nekaj razlik pa vendarle ostaja. Pa poglejmo.

Obred je dogodek, na katerem izvedemo neko dejanje, ki je običajno točno določeno, tako vsebinsko, kot tudi terminsko. Na obredih se praviloma moli, poje, pleše, prav tako se uporabljajo obredni predmeti, ki služijo za priklic dobrega v naša življenja. V Sloveniji poznamo predvsem cerkvene obrede (krst, birma, poroka, …) in pa ljudske, ki so vezani na časovno obdobje, kot so kresovanje, jurjevanje, martinovanje in tako naprej.

Uroki nam služijo za preklic nekega prekletstva, prekinitev škodljivih odnosov in vzpostavitev stanja, kot je bilo pred poslabšanjem. Urok zahteva več pazljivosti in predvsem zelo jasno izraženo namero, saj se v nasprotnem primeru lahko obrne proti nam. V našem prostoru ljudje uroke še vedno povezujejo s črno magijo, kar pa seveda ni vedno res. Oziroma, lahko je res, če za pomoč poprosite črnega maga.

Obredi, ki jih delam jaz, so veliko bolj osebni. Pri tem upoštevam dinamiko posameznika ali širši krog ljudi, ki pa mora sovpadati z dinamiko narave. Kot primer: obred zaključevanja  (vsega, kar se želimo znebiti), se naredi na zadnji lunin krajec meseca decembra.

Uroki, katere pripravljam, so tiste vrste, ki pomagajo naročniku osebno, vendar ne tako, da bi škodovali drugemu. Primer takšnega uroka je prekinitev energijskih vezi s ‘škodljivo’ osebo.

Dragi bralec, bralka, si kdaj pomislil, da morda opravljaš katerega izmed obredov, ne da bi se tega zavedal? Lahko vam povem, da je teh obredov kar precej. Moj vsakdanji jutranji obred je pitje kavice, v miru in tišini. Kaj pa tvoj?

ZAVETNIK PISATELJEV

---

20.2.2022

Author: NATAŠA RUPENA

ALI VESTE KDO JE SVETI FRANČIŠEK SALEŠKI? 

 Sveti Frančišek Saleški ja zavetnik pisateljev. Živel je med leti 1567 in 1622. Rodil in odraščal je na družinskem gradu v obmejni francoski pokrajini. Njegov oče, grof, je bil potomec stare savojske plemiške družine, ki je od svojega prvorojenca pričakoval nasledstvo in slavo saleškega rodu.

Savojski grof je v izobrazbo sina vložil največ, kar je bilo v tistem času možno. Poslal ga je na študij državnega prava v Pariz in ko se je kot doktor prava vrnil domov, ga je že čakalo mesto senatorja in bogata nevesta. Oboje je na presenečenje vseh odklonil. Študij državnega in kanonskega prava je nadaljeval v znamenitem univerzitetnem mestu, Padovi. Nato je postal duhovnik in kmalu za tem Ženevski škof.

Frančišek je bil nežnega in blagega značaja, občutljiva in senzibilna duša. Želel je spoznati Resnico v njeni polnosti in podati odgovore na glavna teološka vprašanja svojega časa. Eno takih je bilo: ali je Bog v naprej določil njihovo usodo ali pa je potek življenja nekaj odprtega in spreminjajočega? Bili so si nasprotnih misli in iz glavne teološke struje so tako izstopilikalvinci.

Tudi sam je želel spoznati resnico. Ko je bil še na študiju v Parizu, je to dilemo doživljal kot hudo duhovno dramo. Tako zelo ga je mučila, da šest tednov ni mogel ne jesti ne spati. Hiral je in na koncu zbolel. Končno je klonil. Svoje srce je izlil pred Bogom, rekoč: »Dobri Bog, naj se zgodi karkoli … karkoli si določil glede mene … jaz te bom vedno ljubil …«. Tako je našel mir. Ljubezen, ki jo je obljubil Bogu, pa je postala kakor ogenj v njegovem srcu. Ta je od tistega trenutka dalje vodila vse njegove odločitve, se prelivala v odnosih in delu in predvsem v pisanju.

Frančišek je bil neumorni pisec.Imel je bogato korespondenco z mnogimi. Število njegovih pisem presega trideset tisoč. Knjige, ki jih je napisal so bogata, rahločutna, konkretna in opogumljajoča. Zapisoval je tudi svoje številne pridige in ko je bil kot misijonar poslan v deželo kalvincev, jih je na svoje duhovne obnove vabil s tiskanimi lističi, ki jih je puščal pred vhodom v vsako hišo. Njegova ljubezen do Resnice in Boga, vnema in čistost srca je spreobrnila nad sedemdeset tisoč kalvincev, ki so se ponovno vrnili v Cerkev.

Zaradi njegovega obsežnega pisateljskega dela in zaradi duha Resnice, ki ga je pri tem vodil, je postal zavetnik pisateljev. Torej, ko nam zmanjka navdiha in motivacije ali ko izgubimo kompas pri pisanju, ga lahko pokličemo na pomoč. Zagotovo nam bo naklonil to,kar resnično potrebujemo.

 

 

   DAN ZALJUBLJENCEV

---

13.2.2022

Autor:
MOJCA RUDOLF

VALENTINOVO – OD KOD TE JE PRINESLO?

Kar nekaj verzij kroži, kako se je pravzaprav uveljavil Dan zaljubljencev – Valentinovo.

Po eni naj bi bil Sveti Valentin  rimski duhovnik, ki je v 3. stoletju proti volji oblasti opravljal skrivne poroke. Zaprt v hiši plemiča, je ozdravil slepo hčer svojega ugrabitelja, zaradi česar se je celotno gospodinjstvo spreobrnilo v krščanstvo, a to je zapečatilo njegovo usodo. Preden so ga 14. februarja mučili in obglavili, je deklici poslal sporočilo s podpisom »Vaš Valentin«.
Nekateri zapisi pravijo, da je bil še en svetnik z imenom Valentin v istem obdobju, in sicer škof v Terniju, ki je bil prav tako zaslužen za tajne poroke in so ga prav tako usmrtili 14. februarja.
Vendarpa  znanstveniki, ki so preučevali izvor tega praznika, menijo, da ti zapisi niso najbolj verjetni. Pravzaprav je valentinovo postalo povezano z ljubeznijo šele v poznem srednjem veku, zahvaljujoč angleškemu pesniku Geoffreyju Chaucerju.
Kako je torej Chaucer ustvaril valentinovo, ki ga poznamo danes? V 1370-ih ali 1380-ih je napisal 700-vrstično pesem z naslovom “Ptičji parlament”, ki vsebuje tudi to vrstico: “To je bilo namreč na dan svetega Valentina, ko vsaka ptica pride tja, da si izbere svojega partnerja.”
To je bilo obdobje v Evropi, ko se je oblikoval poseben niz romantičnih idej. Chaucer in drugi pisci njegovega časa so slavili romantiko med vitezi in plemenitimi damami, ki se niso mogli poročiti – pogosto zato, ker so bile dame že poročene – in tako so ustvarili dela, v katerih vre od  hrepenenja in tragičnih ovir, to pa še danes poganja  romantične knjige.
Do leta 1.400 so plemiči, ki jih je navdihnil Chaucer, začeli pisati pesmi, znane kot “valentine”, za svoja dekleta. Šele takrat  so se začele pojavljati zgodbe, ki povezujejo svetega Valentina z romantiko.
Toda v mitu o svetem Valentinu je še ena skrivnost. Ko je Chaucer pisal o dnevu, ko si vsaka ptica izbere partnerja, morda sploh ni mislil na 14. februar, ampak na 3. maj.
Po mnenju nekaterih je Chaucer na ta dan iskal način, kako bi proslavil zaroko kralja Richarda II z Anne Češko in ugotovil, da je ta dan praznik Valentina Genovskega. Pa vendar se je obdržal 14.2. kot dan romantike. Morda tudi zato, ker je februar najhladnejši mesec v Evropi, in je zato lepo, da se imamo česa veseliti.
Naj bo tako ali drugače, lepo se je spomniti na tiste, ki jih ljubimo. Na ta dan ali na kateri koli dan v letu. Majhne pozornosti so tiste, ki štejejo in tudi doprinesejo k boljšemu razumevanju in ljubezni, zato naj jih bo več in večkrat.  Se strinjate?

Najdite hvaležnost v sebi

---

13.2.2022

Autor:
INES ŠINKO

HVALEŽNOST, TI IN ŽIVLJENJE

 

8. FEBRUAR: SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK

Srečanje s  Francetom Prešernom v letu 2022

---

6.2.2021

Autor:
ALICIA PELJHAN & B.M.  

V kotu gostilne po imenu Kot v Kranju sva se srečala. Sam je sedel, s pogledom uprtim v ekran tablice. Le skodelica črne kave mu je delala družbo. Dolge lase je imel spete v čop, siva brada pa ga je postarala še za nekaj dodatnih let.
»Zdravo France, bova flašo rdečega?« sem ga že z vrat pozdravil.
Presenečeno je dvignil glavo in komaj vidno odkimal.
» Že leto dni ne pijem, kar še eno kavo naroči!«
»Ti ne piješ?« sem presenečeno vprašal. »Ampak saj…« in še preden sem uspel nadaljevati me je prekinil.
»Seveda, saj si prebral na facebooku, da sem pijanec ekstra klase, pa oni kritik je tudi zadnjič twitnil, kako se mi že prikazujejo bele miške, ki v tropih skačejo po mojih zadnjih sonetih.«
»Pusti družbene medije, pa saj veš, da je to navadna greznica, France. Kako pa kaj tvoja zadnja pesniška zbirka? Si že dobil založbo?« sem na hitro spremenil smer pogovora.
»Od petdesetih založb, kamor sem poslal zadnjo zbirko, se mi je oglasila samo ena. Krst pri Savici se jim sicer zdi zanimiv, ampak raje bi ga imeli v romanu. Poezija se ne prodaja. Pa ne bi bilo slabo, če bi vključil notri še kakega čarovnika, volkodlaka, vampirja ali pa vsaj super junakinjo s čarobnimi močmi. To danes gre, to so trendi, pravijo. Pa seveda premalo je mrtvih, nič seksa in moji junaki so premalo psihopatski.«
»Kaj pa, če greš v samozaložbo?«
»Najprej denar, reklama, potem distribucija, lezenje kritikom v rit, pa še politično so neprimerni moji soneti!«
» Pa saj bo šlo France, ne obupaj! Poglej, prinesel sem vrečko fig. Sprehodiva se po starem mestu, pa malo otroke razveseliva.«
» Kakšne fige neki, prijatelj moj. Zadnjič sem jih ponudil skupini otrok, pa so se le smejali. Dva pa sta rekla, ej stari daj raje dva čika! In zadnjič me je ena stara vešča napadla, zakaj nadlegujem otroke, da bo policijo poklicala. Čudni časi so, prijatelj moj, čudni. Vse bolj razmišljam, da sem se rodil v napačnem času zgodovine. Kašnih dvesto let prej bi bilo verjetno vse drugače. Kdo ve, mogoče bi se danes otroci v šolah učili moje sonete in moj rojstni dan bi bil praznik poezije. Kdo bi vedel, mar ne?«
» Ali pa bi bil praznik dan tvoje smrti ha ha ha, saj veš, da smo Slovenci en čuden narod.«
Oba sva se nasmejala moji pogruntavščini, nato pa plačala račun in se odpravila skozi staro mestno jedro.