pisateljica, ilustratorka, poklicna inženirka multimedije,
namizna založnica in grafična oblikovalka
arh.lara@gmail.com
https://arhlara.wixsite.com
https://www.facebook.com
Gsm: 031 346 459

Rojena sem 11. 10. 1969, v Trstu. Sem poklicna inženirka multimedije, namizna založnica in grafična oblikovalka. V prostem času se ukvarjam s slikarstvom, ilustriranjem in pisateljevanjem. ​Na področju tiskovin delujem od 1989 leta, na področju spleta od leta 1998.

TR1
TR2

Zgodba o polžku

Popotovanje drobnega polža,
ki zagotovo ne bo očaralo
​le najmlajših​

Slikanica nam predstavi popotovanje drobnega polžka, ki se odpravi v svet, da bi našel sebe.
Trdo vezana knjižica z atraktivno, pisano ilustracijo, ​je namenjena otrokom od 5 – 9. leta starosti.
Knjižica je zagotovo nepozabno darilo za najmlajše, ​obenem pa idealni pripomoček za medgeneracijsko
interakcijo ter srčno usmerjanje najmlajših v prostrani svet.

Simbolni svet besed in podob(pot v samorefleksijo in introspekcijo)
Ženska potrebuje orodje za zdravo samoevalvacijo.
Kot vzornica se je prisiljena vedno znova s seboj soočati, se na novo odkrivati in najti potrebno energijo za premostitev odsluženih nefunkcionalnih vzorcev. Njena nrav je usmerjena v skrb za potomstvo tudi takrat, ko potomstva nima, kar nakazuje na zdrav naravni ohranitveni gon. Navkljub temu se mora otresti pretirane odgovornosti in konstruiranih sebstev*, ki niso njena last.

​Moška in ženska vloga
Medtem, ko je moška vzgoja usmerjena v krepitev moči, inventivnosti in individualnosti, se žensko vztrajno usmerja v razvoj empatije in sočutja. Pričakovana ustrežljivost in skrb za okolico preko njenih zmožnosti, žensko postavljata na stranski tir, kar pogosto vodi v podrejenost, zagrenjenost, bolehnost in strogost do sebe. Negativni zaobjeti ponotranjeni vzorci sprožajo pripadajoče posledice, ki vodijo v reprodukcijo omejujočih sistemov. Ne vzpodbujajmo patriarhalnih zubljev, ki po nepotrebnem zaznamujejo našo zgodovino. Pričnimo negovati našo sekularno  (družbeno, religiozno in politično) skrhano samopodobo. Ženska je zrcalo sveta.

Na kratko o projektu
​Pogosto se šalim, da je moje življenje večno trajajoč projekt. Buren, nadvse ustvarjalen in vzročno produktiven. Star italijanski pregovor “Non tutti i mali vengono per nuocere*“razkriva univerzalno resnico. Je moj zaščitnik in večni prijatelj. Vsaka izkušnja zaseda specifično zgodbo, ki sčasoma zacveti v mamljivo vrtnico unikatnih pomenov. Izkušnje in opazovano se pretvarjajo v prispodobe; ko me preveč tiščijo, jim poklonim lice. Beseda jih potlej imenuje.
…
* Ni nujno, da slabo oškoduje. (Vsako slabo je za nekaj dobro.)

Lar(v)a tarot je zasnovan na lastni unikatni izkušnji s svetom
​Karte so moj odgovor izkušnji, ki sme biti in ostati le osebna in moja. Prepričana pa sem, da navkljub temu ponuja odlično izhodišče in priložnost za samorefleksijo in delo na sebi. Lar(v)a tarot si želi zaživeti ob ženski za žensko ter vzpodbuditi njeno slo po dostojnem, enakopravnem, kreativnem in produktivnem, uspešnem življenju. S polnimi pljuči zaživimo šele takrat, ko ničesar ne obžalujemo.

F… Bullshit!!!
Knjiga, ki vas ne bo pustila
ravnodušne in v kateri se lahko
tudi najdete

Delo, prežeto z elementi manifesta, v katerem avtorica nikjer ne zaide v vsiljivost in pretirano moraliziranje. Skozi celoten zapis dobro vleče nit sporočilnosti in nas nagovori z iskrenim apelom – naj spremenimo glave! S konceptom dojemanja!
Avtobiografija avtorice je zelo dovršeno delo. Elegantno in subtilno nas popelje v svet generacije, ki je bila, na razmeroma majhnem geografskem področju, deležna obilice sprememb v vseh sferah življenja. »Sivina«, s katero nas avtorica v prologu nagovori, pa je lahko jasna identifikacijska točka vsakega posameznika tudi danes. Celoten zapis je zastavljen premišljeno in izčrpno podan. Vsa poglavja so odlično umeščena in lepo sledljiva. Kratkost teh je tu pohvalna, saj avtorica doseže namen s podajanjem in opisovanjem bistva in ne zapleta zgodbe z dolgovezenjem, ki bi le dušilo, kar je prvenstveno želela predstaviti. Veliko težo in vrednost, predvsem pa ton dela, nudijo kratki, sklepni zapisi na koncu poglavij, ki so nadgradnja in se skozi dovršene misli, dovtipe in spoznanja ponujajo v jasen in zgoščen sinopsis obče življenjskosti. Bralca hote ali nehote prisilijo, da ob prebranem postane in se introspektivno posveti prebranemu. 
S tem avtorica pri bralcu ohranja stalno zanimanje in pričakovanje.

Delo, kot ga piše doživeto življenje!
Recenzija: Dušan Marolt


 

 

 

 

 

Drobtinice iz knjige
Moj oče je terorist

Moji obiski pri očetu se običajno niso nikdar najbolje končali.
Ob prihodu domov (v mentalno kliniko v malem) je bila vedno navzoča velika nejevolja matere.
Leta sem to nejevoljo tolmačila z ljubosumjem. Navsezadnje ni važno, katero čustvo je prevladovalo, pač pa dejstvo, da je to čustvo na obe zelo neugodno vplivalo in naju odtujevalo, namesto da bi naju na kakršenkoli način zbližalo. Postajala sem čedalje bolj nesrečna v svojem življenju, a stara sem bila le pičlih enajst let. Začela sem psihosomatizirati. Pogosti krči v trebuhu, glavoboli, mravljinčenja v glavi, bruhanja … Pristala sem v ljubljanskem kliničnem centru. Smola je hotela, da se je tamkaj zdravil sam tovariš Tito, ki sem mu pred dvema letoma zaprisegla svečano zaobljubo. Prvič sva si bila tako zelo, zelo blizu – v isti stavbi. Nahajala sem se na oddelku z dekletom, ki je bilo zaradi hude pljučnice priklopljeno na dihalno aparaturo. BILO JE to neizmerno prijazno, srčno dekle. Tako zelo srčno, da ga že kar težko srečaš.
Ko so njeni starši odhajali, mi je deklica ponujala svoje sokove in priboljške ter me vabila, naj se igram z njenimi igricami. Sama se zaradi hudih, nenadnih napadov kašlja ni bila sposobna igrati. Z njo sem v sobi preživela nekaj zelo kratkih dni. Nekega dne so se vrata odprla. Bele bolniške halje so jo odpeljale v napadu krčevitega kašlja in nikdar več je ni bilo nazaj. Boga sem v lastnih očeh ponovno pokopala. Lahko bi bil odnesel mene. Bila sem pripravljena. V bolnišnici sem preživela cele tri mesece. Raziskali so vse, kar se je raziskati dalo. Razen migrenskih glavobolov in psihosomatskih vzrokov niso ničesar odkrili. Očetu je bil, zaradi italijanskega državljanstva, v vsem tem času vstop v bolnišnico strogo prepovedan. Že tako je oče človek, ki z veliko težavo podari kos samega sebe drugemu, in še takrat, ko to stori, mu je možnost odvzeta. Razumem ga. Nikdar se ne poklanjaj nikomur. Ognil se boš razočaranju, da predaja ni mogoča. Življenje tovariša Tita je bilo v tem obdobju pomembnejše od srčnega stanja otrok.
Teroristi prihajajo namreč s tujih zemlja in skušajo uresničiti lastne grozovite misije in atentate, zakriti za profesionalno izdelano krinko očeta.