Jernej Jager

Ostati in vnovič postati ljudje – za in do ljudi – to je najzahtevnejša naloga, ki čaka sodobni svet, ki na trenutke kar pošteno (in egoistično) pozablja zakaj je pravzaprav usvarjeno. Nazaj k temeljem – k bistvu! Potem bo vse lažje, in potem bomo (mogoče) razumeli, zakaj se nam vse to dogaja. Odklon od vsega, kar nisem jaz – je tako nealtruistično in skromno v miselnosti. Pohlep tepta zavedanje o vrednotah varnega okolja. Varno okolje pa je tisti prostor, kjer lahko posameznik izrazi svoje ideje,  mnenje, zamisli, potenciale, in za voljo naštetega ni deležen diskreditacij. Dejstvo je, da smo kot družba globoko in boleče zakorakali v karcenogeno dekadenco vrednot. Boleče pa je zlasti spoznanje, da kot skupnost vselej znova odkrivamo nove “lepote dna”. Vse gre po poti – prav vse je skrbno načrtovano in predvideno. In vnovič smo kot družba v iskanju miru, kulture in tišine. Ko samo si. Del množice – z ljubeznijo v sebi, brez vsega, kar davi, zastruplja in hromi. Protesti so – vodni top ter solzivec tudi. Vse je z določenim namenom in prav je tako. Ni pa kulture – vsaj tiste medosebne ne. In je čas in je prostor za spremembe. Znotraj nas samih. In občutek za nazaj je tako dober.

Pomembno je, da se znamo opredeliti do pomembnosti prioritet in da imamo pogum, ki nas vodi, ovrednoti, osmišlja, narekuje in usmerja po poteh kjer dobimo odgovore zakaj je tako kot je? In kaj lahko mi (že v tem trenutku) sami storimo, da bo drugače, da bodo spremembe dobile življenjsko energijo za preživetje v okolju, ki je strupeno, katero od nas zahteva da smo vse to in še več, kar pa si pravzaprav iskreno sploh ne želimo biti. Okolje konstantno vsiljuje svojo intrigo, da so določene situacije splošno dejstvo – kot bi šlo za brezno  v katerega smo prisiljeni pasti in, ki ga velja ponotraniti, z njim sobivati ter soustvarjati svet, ki nam ni po godu.

 

Stanje duhà v družbi je postalo tako, da dejansko nikomur več ne zaupam. Ne zaupam medijem, ne zaupam stroki, ne zaupam politiki. Vedno manj zaupam tudi v iskrene namere ljudi iz ulic, vasi in trgov. Zaupam še zgolj sebi. Pa nisem egoist – zares ne. Pa zares srčno verjamem, da nisem slaba oseba. Skupaj naprej? Težko.. Preveč vsega se je nabralo, v relativno kratkem obdobju, ko smo kot družba in posamezniki prisiljeni v hitre spremembe ter na “novo normalnost”, ki to zares ni… Preveč boli… Najbolj žalostno pa je spoznanje, da za aktualno situacijo ni potrebno okriviti nikogar osebno. Enostavno… Tak čas je! Vsak k sebi – zase. Nič ni narobe… Tudi tako mora biti…Tudi to je prav. Ljudje dobimo tisto, kar si v danih razmerah (v trenu časa in prostora) – najbolj zaslužimo. S tega vidika je literatura, s katero z avtorsko pesniško zbirko “Misli, ujete na sukanec” vstopam v prostor prelomna na večih ravneh : njen mimesis se ogleduje v eni najbolj zdramatiziranih pandemij v zgodovini človeštva, v eni najbolj razgaljajočih prikazov tega, kaj vse je šlo v “slovenski demokraciji” narobe, v eni psihološko najbolj  napornih in stresnih obdobjih najmanj zadnjega pol stoletja. In navsezadnje se pesniška zbirka ogleduje v okoliščinah kakršnih ne pomnimo, ko se pred našimi očmi sesedajo temeljne komponente človeka,kot družbenega in čutečega bitja. Gre za krik bolečine bitja, prisiljenega v levitev, ki utegne človeštvo pokopati v samem bistvu,tega, kar naj bi kot “vrhunec evolucije” bil.

---