Category Tedenski utrinki

DAN POSVEČEN MATERAM

8.5.2022

Author:
Alicia Peljhan

  MAMA JE ENA SAMA!

Materinski dan, 8.maj – Alicia Peljhan

Ne, dragi in drage moje, nisem se zmotila v datumu. Danes praznujem materinski dan. Dan, ki je posvečen materam.
Praznovanje izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910, v Evropi pa se je začel praznovati po prvi svetovni vojni, vendar ob različnih datumih – ima plavajoč datum. Tako v Sloveniji praznujemo praznik 25. marca, v Avstriji pa praznik praznujemo na drugo nedeljo v maju, torej danes, 8. maja.
Imam srečo, da sem mama. Sem mama dvema navihankama – petletnici in osemletnici, ki me prav vsak dan presenečata, postavljata pred preizkušnje, mi dajeta izzive, me nasmejeta do solz, me spravita popolnoma ob živce in mi venomer postavljata ogledalo, kjer se učim biti boljša jaz.
Ne, niti malo ni lahko. Le kako naj bi bilo lahko, če si odgovorna za bitje, dva ali tri, s svojo voljo in pametjo, ki ga moraš v polnosti pripraviti na svet.
Ne, ob rojstvu ne dobiš nikakršnih navodil, ki bi ti pomagali. »Pop in voila«, v naročju imaš malo zgubano detece, ki te potrebuje. Bum, in svet se ti spremeni v sekundi. Vse se spremeni … in prav nikdar si ne poželiš iti nazaj. Ker veš in čutiš z vsem svojim bitjem, da je to, kar držiš v rokah najdragocenejše darilo.
Biti mama je najmočnejša izkušnja, kar jo lahko ženska izkusi. Je naporna – ne lažimo si, težka, živce parajoča, polna neprespanih noči, skrbi in skoraj zagotovo, okolici ušesa parajoča naloga, ki pa je ne bi nikoli zamenjala za nič drugega na svetu.
Ponavljanje, ponavljanje in ponavljanje, štetje do 10 in počasno globoko dihanje, so naš vsakdan tam nekje do 10. leta.
Še neodkriti talentirani ali malo manj talentirani Pikassi s čečkarijami po stenah in najljubšem, po možnosti belem pohištvu, hevy metal pevske zvezde v vzhajanju, ki trenirajo svoje glasilke v razponu celotne tonske lestvice, v preglaševanju bratcev in sestric, za bojda nekoč zmagovalce talent šovov, neuspeli poskusi trojnega salta z vrha najvišje omare, ki se končajo na urgenci, odrgnine, modrice in ranice bodočih nogometnih šampionov stila Ronalda … nekaj, kar je vsaka mama izkusila, če pa še ni, pa bo!

A vendar, ko te drobne nežne lepljive rokice objamejo, ko te iskrive navihane oči pogledajo in ta ljubki obrazek s širokim nasmehom, pritisne moker poljubček na tvoj obraz, je vse pozabljeno. Obstaja le srce, ki trepeta v občutju preproste čiste iskrene ljubezni.
Rad/-a te imam, mami! – je vse, kar potrebuje.

Iskrene čestitke ob materinskem dnevu. In zapomni si, draga mama … si najboljša mama svojemu otroku! Dovolj si in dobro ti gre! Ponosna sem nate!

MAGIČNI SVET POEZIJE

26.3.2022

Author:
Klementina Sambolič

  OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE

Po več kot enem mesecu sem končno odprla svoj računalnik (pomaga, če ga imaš kdaj v popravilu, da vidiš, da obstaja tudi svet brez njega). In kaj me je spodbudilo k temu, po čemer mesec in pol sploh nisem čutila več potrebe? Kolegica, ki me je spomnila na prihajajoči Svetovni dan poezije. Zavihala sem rokave, prižgala tisti magični črni gumb in se odločila nekaj narediti (beri: napisati) v zvezi s tem.

Če me kaj vrže iz stola, je to torej poezija! Moja prva ljubezen, kar se tiče pisanja; vedno je bila, že od gimnazijskih let dalje in tako bo tudi ostalo. Lahko jo odložiš za nekaj časa, se delaš da ni več del tebe, kakšnih 10 let, a na koncu, ko se ponovno srečaš sam s sabo, se moraš srečati tudi z njo, ki je postala del tebe že v mladosti.

Toliko imam za povedati o poeziji, a hkrati so vse besede odveč, saj poezija govori sama zase. Je najintimnejše pesnikovo izražanje, prelito na papir v obliki verzov; tistih verzov, ki magično bralca pahnejo v nek svoj doživljajski svet, v katerem od tebe, pesnika, zdrsne k sebi. Rada bi rekla, da je takrat pesnikov namen bil dosežen, a v resnici to sploh ni bil prvoten pesnikov namen, pač pa le stranski učinek tega, da je pesnik (ali pa pesnica, če hočete) izrazil svoja občutja. Z bralcem pa sta se nenadoma znašla v vzporednih svetovih.

A past poezije je njena specifičnost; je zvrst literarnega izražanja, ki je del umetnosti in umetniki, ah, kdo bi jih razumel? In res smo pogosto nerazumljeni, napačno interpretirani, polni nesporazumov in nesozvočja s pogosto krutim, materialističnim svetom, s katerim se vzajemno težko ujamemo. Že osnovnošolci do poezije razvijejo odnos, ki je vsekaj drugega kot indeferenten; bodisi jim priraste k srcu, bodisi pa zasovražijo verze, ki se jih morajo »piflati,« ne da bi jih v resnici razumeli. Ob viziji pišočega pesnika, se mi pripelje tudi verzSiddhartine Pot v X: »V sobani poet sedi, v upanju, da prave rime dobi, za vsak trenutek, ki ga je doživel, v življenju na svetu zanj polnemu gorja in milosti…«A kaj ko tisti, ki ne razumejo poezije in tega kaj pesnik z njo sporoča razmišljajo na način «…Danes pa prodaja neke slinaste, niti omembe vredne pesmi…«. In tako pesnik ostaja nerazumljen od sveta in svet se včasih »silom prilike« trudi razumeti ga.

Včasih se vprašam, kje bi pesniki v slovenski kulturi imeli svoje mesto, če ne bi ravno na kulturni dan slavili našega Prešerna in če njegova pesem Zdravljica, ne bi bila slovenska himna? Dokaj paradoksalno; po eni strani odrinjeni na rob ustvarjalne umetnosti, po drugi pa vsaj 1-krat letno, ali ob večjih kulturnih dogodkih na piedestalu! Kje smo torej? Vmes nas ni, kot tudi večina sveta težko ostane indiferentna ob naših pesnitvah. Ali nas obožujejo, ali pa zavračajo.

Če bi pesnik gledal na to kaj se mu izplača, bi poezijo že zdavnaj nehal pisati in bi izumrla. Poleg smučanja, je pesnjenje baje najpogostejši slovenski »šport,« ki se ga otepajo že celo nekateri kulturni hrami, kot so nacionalne knjižnice, distributerji pa zmajejo z glavo, ko jim v prodajo izročimo našo pesniško zbirko. Seveda; poezija kot specifična literarna zvrst, doseže mnogo manj bralcev, kot proza.
Čemu torej sploh še pisati poezijo? Ker z njo pesnik izraža svoja občutja, videnje in doživljanje sveta in ker magični svet poezije obogati tako njega, kot bralca.
Zato: Pogumno z verzi naprej, moji poeti <3 !
Za konec pa naj pristavim še svoj »piskerček« in sicer avtorsko pesem o pesnikih (brez naslova) iz svoje 3. pesniške zbirke Očarana (za katero je recenzijo napisal dr. Robert Simonišek):

» PREDALEČ
seže naše oko
v globine duš,
ki se ne čutijo.

Preveč ČUTIMO
tisto, kar bi morali
in vse česar nam ni treba.

Preveč BOLIJO
krivice,
s katerimi nas žvečijo
in tiste,
ki se dogajajo vsem drugim.

PRETANKA
je naša povrhnjica,
da bi razvila bolj »debel podplat«
in preveč PROSOJNA
naša čista duša,
da bi jo zakrili.

PRELEPA
so za nas čudesa,
da jih ne bi omenili.

In PRESTVAREN
je ta svet za mnoge,
ki so v njegovem žrelu utonili.
PESNIKI…«

GRUZIJA

13.3.2022

Author:
Tadeja Kolar

  ODLOČI SE, KAJ SI ŽELIŠ IN SI TO PODARI

Vsakomur, ki brska po naših straneh, želim, da ugotovi, kaj si v življenju želi in si to tudi omogoči. Da izbira v življenju stvari, odnose in doživetja, ki ga polnijo in radostijo. Ob tem pa prepozna, da je vsaka izkušnja, ne glede na to, kakšna je, samo čudovita priložnost za njegovo rast.

Sama v tem obdobju življenja izbiram predvsem dve stvari; aktivnosti v naravi in potovanja. Da pa vse skupaj poenostavim, sem se odločila, da združim obe želji v eno skupno doživetje.

Kultura kraja, ki se izraža skozi arhitekturo in življenja ljudi ter aktivnosti v naravi, ki jih določen kraj ponuja, vedno pričarajo najlepše doživetje, ki ga jaz, nekje v sebi, potrebujem. Zimski čas v meni vedno znova prebudi idejo, da s smučmi raziščem nov kulturno zanimiv, gorat in s snegom pokrit del sveta. Do sedaj sem smučala na Japonskem, v Novi Zelandiji, v Indiji in v Čilah. Tokrat sem izbrala turno smučanje v Gruziji. V nadaljevanju vam povem zakaj.

Na severuzahodu Gruzije, kjer meji s svojo sosedo Rusijo, se razprostira najvišje gorsko območje te dežele, Svaneti. Srce Kavkaza. V osrčju teh čudovitih gora, leži majhna vasica Ushguli, od koder vam pišem sedaj. Pravijo, da je s svojimi 2150m nadmorske višine, najvišji stalno naseljen zaselek v Evropi. V njej živi nekaj več kot 170 ljudi, poleg njih pa še nekaj krav, konjev, pujskov in kužkov. Gorski svet je poskrbel za to, da je Ushguli ostal dolgo časa izoliran od Gruzije in preostalih držav, zaradi tega se je v tem območju razvila edinstvena kultura, ki se ohranja še danes.

Vas, v kateri bivam, gradijo majhne kamnite hiške, ki so zgrajene ob visokih zaščitnih stolpih. V preteklosti so ti stolpi predstavljali zaščito družinam in živini pred vdori ljudi. Danes so simbol svobode in močnih duš, ki bivajo tu. Prehranjujemo se predvsem s kruhom, ki ga pečejo v štedilniku na drva. Včasih ga napolnijo s skuto, z mesom ali s fižolom. Domačini se radi družijo ob pitju njihovega žganja, chache. Prijetno je bivati z njimi. Prijazni so, gostoljubni, preprosti in nevsiljivi. Govorijo svojo različico gruzijskega jezika, angleščine ne razumejo, zato se sporazumevamo v ruščini.

Bogat gorski svet, ki nas obdaja, polovico leta prekriva sneg. Sneg, ki je lahek, puhast in suh. Zaradi terena in snega, je to območje zanimivo za turne smučarje s celega sveta.

Za konec tega zapisa naj vam še povem, kaj mi je na tem potovanju najbolj všeč. Na poti iz vasi do vznožja gore je veliko kravic in konjev. In na vrh ne grem nikoli sama. Ob meni je moj mož in kuža iz vasi. Praviva, da je on najin lokalni vodič. Odločila sva se, da ga kličeva Georgy ali po naše Gruzi. Zvest je in fit ter zelo dobro pozna teren.

17 MAREC: DAN IRSKE

13.3.2022

Author:
Mojca Rudolf

   DAN SVETEGA PATRIKA

Za začetek irska šala:  kakšna je razlika med irsko poroko in pogrebom? Na pogrebu je samo eden manj pijan. Ja, Irci 17. marec praznujejo dan, ko je umrl njihov največji svetnik Patrik.

To je dan, ki je od leta 1903 je na Irskem državni praznik. Toda, ali ste vedeli, da je državni praznik na ta dan tudi v Monserratu, majhnem karibskem otročku v spomin na irsko zgodovino otoka in spomin na upor sužnjev 17. marca 1768?

Dan, ko so odprti vsi pubi in bari.
Dan, ko na svetu spijejo kar trikrat več piva Guiness. Zelo popularna pa so tudi zelena piva., v potokih teče tudi whisky.
Dan, na katerega bi se moral nositi vsaj en kos zelenega oblačila.
Dan, ko se vrti tradicionalna irska glasba, pa tudi bolj moderna in ko ne smejo manjkati pesmi Whiskey in the Jar, Irish Rover, Danny Boy…
Dan, ko kraljuje simbol triperesne deteljice (Shamrock).

Presenetljivo dejstvo je, da je bila prva parada na dan Svetega Patrika ni bila na Irskem, temveč v Bostonu, leta 1737. Prvi Dan Svetega Patrika v domovini Irski so praznovali šele leta 1903.

Največje praznovanje dandanes zagotovo poteka v New Yorku, kjer se zabave udeleži več kot 150 tisoč ljudi. Ta praznik praznuje več kot 100 držav, praznujejo recimo tudi v Argentini, kjer se ta dan odvija več festivalov in dogodkov. Še nekatera zanimiva mesta, ki ga praznujejo so: Dubaj, Istanbul, Tokio, Oslo. Skozi nekatera večja mesta, kjer se praznuje ta praznik, pa tečejo tudi reke obarvane v zeleno – ta tradicija je v Chicagu že od leta  1962. Reko pa v zeleno obarvajo tudi v Singapurju. Vsako leto v reko zlijejo, okolju varno, barvilo, ki reko za nekaj ur obarva v zeleno. Tudi mnoge svetovne znamenitosti se na ta dan obarvajo v zeleno, več kot 600,  vključno z rimskim Kolosejem, poševnim stolpom v Pisi in operno hišo v Sydneyju.

   Toda kdo je bil Sveti Patrik, ki je eden glavnih zavetnikov Irske?

Rodil se je v 5. stoletju v Angliji rimskim staršem, njegovo prvotno ime je bilo Maewyn Succat.
Kljub temu, da je bil njegov oče diakon in njegov ded duhovnik, sam v mladosti ni bil veren.

Legenda pravi, da so ga pri 16. letih ugrabili irski razbojniki in ga kot sužnja odpeljali na Irsko. Tam naj bi šest let živel kot pastir, ko je našel boga, ki naj bi mu rekel, naj pobegne nazaj domov. Tako se je res vrnil domov, se spreobrnil in postal duhovnik. Kasneje se je nato vrnil na Irsko kot misijonar, da bi tamkajšnje nevernike spreobrnil v krščanstvo. Poganom je krščansko troedinost poskušal razložiti s primerom triperesne deteljice. Rekel je, da listi ponazarjajo Očeta, Sina in Svetega Duha Svete Trojice.

Umrl je 17. marca, nekje sredi 5.stoletja. Pokopan naj bi bil v Downpatricku v okrožju Down na Severnem Irskem.

Sláinte! Na zdravje!

8. MAREC

6.3.2022

Author:
Ksenija Bažon

 Kruh in Vrtnice ali Kruh in Mir ali oboje?

 Čestitke drage dame, gospe, gospodinje…, Ženske.

Kruh in Vrtnice je bil slogan žena, ki so se 8. 3. 1908 zbrale na ulicah New Yorka. Kruh je simboliziral ekonomsko varnost, vrtnice pa boljšo kvaliteto življenja.
Kruh in Mir pa je bil slogan ruskih žena, ki so zadnjo nedeljo leta 1917 pričele protest kot odziv na smrt več kot 2 milijona vojakov v vojni.

Danes, po tolikih stoletjih, tisočletju, smo zopet na izhodišču, ko si resnično želimo boljšo kvaliteto življenja in mir med ljudmi. Z ljubeznijo v naših srcih.

V zadnjih stoletjih smo življenje usmerili v moško energijo razvoja, napredka, vodstva, redu in organizaciji. Slabost te energije so želja po prevladi, nadvladi, zavist, pohlep, avtoriteta in nadzor. Na žalost vse za materializem, ki nas je tako zasvojil. Smo pa živeli v prepričanju, da je tako dobro za nas.

»Danes« pa se v nas prebuja zavest, da lahko imamo popolnoma vse iz tega materialnega sveta, pa nismo srečni. Ali pa tudi, da lahko nimamo nič iz tega materialnega sveta ali zelo malo, in smo srečni. Prebuja se naša ženska energija, energija narave, negovanja, oskrbovanja, rasti, užitka, udobja, dobrega počutja. Želimo živeti, živeti srečno.

Ženske danes osveščamo našo empatijo in potrpežljivost, prebujamo domišljijo in vedno bolj vključujemo v to tudi odločnost, drznost in akcijo. Kot kaže je prišel čas, da postavimo moško in žensko energijo v ravnovesje.

Zato je pomembno, da smo vključene v vse sfere delovanja, ki sledi ravno empatiji. Vsi rabimo spodbuden pristop v službah, kjer ne sme in ne more biti edini pomemben – kapital. Ampak, človek je tisti, ki s svojim delom ustvarja kapital, zato mora imeti v organizacijah posebno mesto prav ta človek – delavec. Sočutnost rabimo v naših življenjih, ko se nas dotakne bolezen. Ni nujno nas osebno, lahko tudi bolezen našega bližnjega. Na delu moramo biti zadovoljni in srečni, ker taki bomo tudi učinkoviti, kar se od nas pričakuje. Vendar, s tem se ne rodimo. Zadovoljstvo na delu lahko ustvari le organizacija, njen vodja. In zaradi lastnosti naše energije, rabimo v vseh segmentih delovanja nas – Ženske.

Odprimo srce in bodimo kar smo. Posvetimo pozornost tudi sebi, ker spoštljivost do sebe bo vodila k spoštljivosti do drugih. Ni sebičnost, če si priznamo ljubezen in če se objamemo ter potrepljamo po ramenih. Ugaja, pa tudi pomaga nam delati korake naprej. Povejmo sogovorniku, da se cenimo, cenimo sogovornika in od njega pričakujemo enako ravnanje. Pa naj bo to partner doma ali vodja v službi. Bodimo najboljša verzija sebe, taki kot nosimo sporočilo v srcu, da želimo biti.

Na današnji dan pa…

Vrtnice in Mir želim vsem vam, drage dame, gospe, gospodinje…, Ženske.

Vrtnice in mir dobesedno ter simbolično v duhu žena, ki so se borile v preteklosti za naše pravice.

Čestitke ob današnjem prazniku. Bodite ponosne nase, ker to…..si zaslužite in je vaša pravica.

GREGORJEVO, 12. MAREC

6.3.2022

Author:
MAJA HORVAT

Na Gregorjevo, 12. marca, se ptički ženijo. Gregorjevo je po svoje slovenska inačica Valentinovega in v resnici ne gre za pozabljeni praznik, saj ga praznujejo še v številnih slovenskih krajih. Ime je dobil po papežu Gregorju Velikem, Gregorju I., ki ga imenujejo tudi prinašalec luči oz. znanilec pomladi.

Praznik so nekoč praznovali na prvi spomladanski dan, vendar so leta 1582 v Sloveniji sprejeli gregorijanski koledar. Le-ta je ime dobil po drugem Gregorju, a to je že druga zgodba. Je pa ravno sprememba koledarja razlog, da danes Gregorjevo praznujemo nekoliko prej.

 Stari običaji in njihove skrivnosti

Kot vse ostale praznike, tudi Gregorjevo spremljajo številni stari običaji. Nekateri danes še živijo, drugi pač ne.

V starih časih so tako mladenke na Gregorjevo že zjutraj pogledale v nebo in prva ptica, ki so jo videle na obzorju, je naznanila, kakšen bo njen mož. Če boste temu običaju sledile tudi ve, si ne pozabite prebrati kaj o pticah. Samo tako boste namreč vedele, kakšnega moža pričakovati. 😉 A šalo na stran. Če je ta običaj že nekoliko pozabljen, pa Gregorjevo s seboj nosi tudi nekatere druge še živeče običaje.

Po nekod so na predvečer Gregorjevega v potoke in reke metali manjše goreče predmete ali kose lesa natopljene s smolo. S tem so simbolično vrgli luč v vodo. Prav met luči v vodo je tisto, kar je še posebej povezano z Gregorjevim. Praznik je namreč pomenil konec dela ob svečah in petrolejkah, saj je bil dan takrat že dovolj dolg, da je bilo delo mogoče opraviti tudi pri dnevni svetlobi.

Mnogo bolj romantična oblika »metanja luči v vodo«, je spuščanje Gregorčkov. Običajno gre tu za  razsvetljene barčice in hiške iz papirja in drugih naravnih materialov, ki jih ljudje spuščajo v reke. Ta običaj je v nekaterih slovenskih krajih živ še danes.

 Korenine spuščanja Gregorčkov v vodo segajo še dlje

Čeprav je Gregorjevo dobilo ime po svetniku, korenine spuščanja Gregorčkov v vodo segajo še mnogo dlje v preteklost in so povezane s čaščenjem slovanskih bogov.

Takrat so v vodo spustili ogenj – s smolo premazano in prižgano deščico ali kaj drugega. Ogenj je bil povezan s slovanskim bogom Perunom, voda pa z Velesom. Po ljudskem izročilu naj bi s tem naravi dali moč novega rojstva.

 Gregorjevo in vreme

Z Gregorjevim so povezani tudi nekateri citati, ki predvsem govorijo o tem, kakšno vreme in letina nas bosta čakala v prihodnosti. Na spletu sem zasledila tele…

»Če je ob svetem Gregorju breza zelena, so kosi godni že o svetem Juriju.«
»Če breskve pred svetim Gregorjem cveto, trije eno pojedo.«
»Če je slabo vreme, ne gre več nazaj; če je pa lepo, gre za štirinajst dni leč.«
»Po svetem Gregorju od vsakega vetra snega skopni.«

Ne glede na to, ali praznujete Valentinovo ali Gregorjevo ali pa nobenega od teh dveh praznikov, vam želim, da praznujete ljubezen, da praznujete dobro, da praznujete lepo. Naj živi ljubezen, torej, vedno in povsod!

ODVETNIŠKE SKRIVNOSTI

27.2.2022

Author:
GREGOR VERBAJS

   ZAKAJ LJUDJE NE POSLUŠAJO (IN NE NAJAMEJO) ODVETNIKOV?   
Kot odvetnik sem velikokrat slišal ljudi, kako pravijo, da delo pravnika ni težko. Ker obstajajo Google in številni forumi ter spletne strani, ki ponujajo obrazce in pripravljene listine, pravo navidezno postane povsem preprosto.

Zakaj bi sploh najeli odvetnika, ki bi vam oblikoval oporoko, posojilno pogodbo, prodajno pogodbo za nepremičnine, najemno pogodbo, pogodbo o razdelitvi premoženja med razvezanima zakoncema ali vam pomagal pri pravnih zadevah v gospodarski družbi? Samo vpišite svoje podatke v obrazec in vaš pravni problem je čudežno rešen!

   Pa je res tako?   

Pred kratkim me je poklicala kolegica, ki sem ji pred enim letom svetoval glede posojilne pogodbe. Če bi bili takrat z mano, bi me videli kako sem ji povedal nekaj osnovnih pravil glede posojanja denarja.

   Rekel sem ji:  

• Pri posojanju denarja vedno skleneš pisno posojilno pogodbo;
• Pisna posojilna pogodba mora biti dobro napisana, da je posojilodajalec maksimalno zavarovan;
• Pisno posojilno pogodbo potrdiš v obliki notarskega zapisa, da je neposredno izvršljiva (to pomeni, da če ti dolžnik ne vrne denarja, ne potrebno vložiti tožbe na podlagi katere dobiš sodbo in greš šele na podlagi sodbe v izvršbo, ampak greš lahko takoj v izvršbo);
• Če je mogoče si terjatev zavaruješ (zastavna pravica na premičninah, hipoteka…).

Sedaj vas zagotovo zanima kaj je kolegica storila. Na srečo je sklenila (vsaj) pisno posojilno pogodbo, ki sem ji jo pripravil. Vendar navedeno še vedno pomeni, da če želi dolžnika izterjati mora vložiti tožbo in glede na hitrost delovanja naših sodišč bo dobila sodbo v roku 3 let.

Njena pisna posojilna pogodba je bila še vedno boljša, kot vsa dejana žensk v filmu The Thinder Swindler, ki se sedaj predvaja na Netflixu.

  Zakaj me kolegica ni poslušala?  

Povsem jasnega odgovora na to vprašanje nimam, vendar je študija Avvo (Avvo.com je spletna tržnica za pravne storitve, ki zagotavlja napotitve odvetnikov in dostop do baze pravnih informacij v ZDA) je namreč pokazala, da je želja po ohranitvi nadzora nad svojim primerom glavni razlog, zakaj ljudi odvrača misel na najem odvetnika. Drugi razlog, čeprav po mojem mnenju neupravičen, so stroški.

Vendar je najbolj zanimiv podatek študije, da je med tistimi, ki gredo na prvi uvodni sestanek k odvetniku in se z odvetnikom pogovorijo o svojih pravnih problemih, 82 % ljudi najame odvetnika takoj ali kmalu po pogovoru z njim, ko je njihov pravni problem treba dejansko reševati. To pomeni, da morajo ljudje zgolj prejeti impulz, da se odpravijo do odvetnika, da si zagotovijo lastno pravno varnost. Morda bi morali odvetniki dodati novo storitev – brezplačno vožnjo strank do svoje pisarne?

  Sedaj se postavi logično vprašanje, kdaj ljudje najamejo odvetnika?  

  Takrat, ko se s svojim problemom »zataknejo«.  

Ljudje mi pogosto pripovedujejo, kako so poskušali poiskati rešitev za svoje pravne probleme, a nikoli niso mogli razumeti celotnega obsega svoje težave. To jim je dalo vedeti, da je čas, da poiščejo pomoč nekoga, ki zadevo temeljito razume. Tudi študija Avvo je prišla do podobne ugotovitve, saj je 56 % anketirancev izjavilo, da so med svojim primerom prišli do neizogibne točke, pri čemer jih je 42 % navedlo, da bi potrebovali odvetnika, ki bi jim pomagal rešiti njihov problem.

Občutek brezizhodnosti da ljudem vedeti, da je čas, da poiščejo podporo odvetnika. Vendar še vedno ostane problem, da ljudje pri sklepanju pogodb še ne čutijo občutka brezizhodnosti in pravnih težav ne dojemajo kot težavo.

Zob si ne popravljate sami, prav tako tudi niste zmožni sami izvajati operacij na sebi. Velika večina ljudi tudi servisa na avtomobilu ne naredi sama. Vsi pridemo do točke, ko se zavedamo, da potrebujemo pomoč ne glede na to, kako pametni smo.
Kakšna je torej rešitev za večjo pravno varnost ljudi?

  Pojdiva po korakih:  

• Zavedajte se, da je lahko vsaka najmanjša pravna zadeva vaša nočna mora.
• Povprašajte po stroških odvetnikov, ker nismo dragi. Pravna storitev odvetnika je vredna veliko več, kot vam jo bo odvetnik zaračunal.
• Obiščite odvetnika in se pozanimajte o svojem pravnem problemu.
• Upoštevajte nasvet odvetnika.

Nekoč je Helen Mirren dejala: »Svojo življenjsko zgodbo pišete z odločitvami, ki jih sprejmete. Nikoli ne veste, ali so bile napačne. Ti trenutki odločitve so tako težki.«

Naj se odvetniki spopadajo z vašimi pravnimi težavami, medtem ko vi počnete tisto, kar najbolje počnete: opravljate svoje delo, vodite podjetje ali svoj čas posvetite družini ali hobijem.

KAJ UČIMO NAŠE OTROKE?

27.2.2022

Author:
APOLONIJA KLANČAR

   SAMO NEUMNA VAJA …   
Besede brez polnokrvne izkušnje: just a stupid exercise!

Za tiste, ki se družimo na strani samozaložnikov, so besede in knjige res okno v svet. Ko se srečujemo z njimi, jih z lahkoto razumemo. Besede so žive, pričarajo izkušnje, občutja, čustva in nas spodbujajo k razmišljanju. Besede nas POVEZUJEJO. Za vse večje število ljudi pa jezik ni več abstraktni konstrukt, s katerim lahko vstopajo v misli in svetove drugih. Besede niso medij srečevanja. Imajo težave z ubesedenjem svojih misli in težave z razumevanjem besed drugih. Ker je bilo okolje nespodbudno do razvoja njihove ‘jezikovne sposobnosti’, jezika ne morejo vešče uporabljati.

Že nekaj desetletij tako formalno kot neformalno učenje v najzgodnejših letih poteka vse bolj preko besed in vse manj na osnovi pomenljivih večplastnih izkušenj v skupnosti. Najprej rabimo bogato izkušnjo, ki ji potem pripišemo neko besedno oznako. Naše izkušnje, ki bi morale biti večplastne, pridobljene v skupnosti, v stanju igrivega raziskovanja in take, da nas opolnomočijo in naše življenje napolnijo s smislom in radostjo, so vse bolj osiromašene. Živimo v hiperregulirani kulturi, ki se vse bolj sprevrača v kulturo strahu in represivnih ukrepov. V strahu pa smo neumni.

Ko otroci enkrat pridejo v tretji ali četrti razred, se učijo skoraj samo še s pomočjo besed. NPZ-ji že leta jasno kažejo, da je daleč največ težav z besedilnimi nalogami. Kar daje misliti, da smo ‘funkcionalno zelo slabo pismeni’, pa čeprav poznamo vse črke abecede… Včasih smo knjige brali in se potem o njih pogovarjali, v živo. Besede so nas povezovale. Kakšne so vaše izkušnje? Kaj opažate na področju jezikovne spretnosti? Kakšne misli se vam ob tem porajajo? Sledi nekaj mojih misli na to temo:
‘Včasih avtomatizme za vid preverim tako, da otrok kaj malega prebere in to potem obnovi. Tako sem opazila, da so pri obnovi kdaj težave tudi zato, ker otroci ne razumejo osnovnih BESED kot ‘sadje’, ‘pohištvo’, ‘tkalec’, ‘svetovalnica’ ali ‘oblačilnica’. Česar dobro ne razumem, tega se težko naučim in še težje pametno uporabim! Danes pa pretežno učimo z BESEDAMI…

Ko sva o tem debatirali s kolegico, je natresla cel koš podobnih primerov iz svoje prakse. Otroci v sedmem razredu npr. niso vedeli, kaj sta ‘obrt’ in ‘znanost’. Čeprav imajo v učnem programu ‘razvoj obrti in znanosti’, niso znali našteti nobenega primera obrti ali znanosti!

Pogovor je tekel dalje o tem, kako splošna inteligenca pada, v času korone pa se zdi, da pri mnogih doživlja prosti pad. Otroke zasipamo z besedami in definicijami, ki jih razumejo ali pa tudi ne. Za njimi ne stoji izkušnja, ki bi jim bila blizu, smiselna in bi jih opolnomočila. Zato tudi pravega znanja ni, na osnovi katerega bi znali plemenito delovati. Kot da vse drsi k najnižjemu skupnemu imenovalcu. In še ta se niža…
Jezik je ABSTRAKTEN sistem, ki pa izrašča iz PRAKTIČNIH življenjskih izkušenj, ki so otroku blizu, imajo zanj smisel in mu omogočajo vešče delovanje v skupnosti. Danes šole učijo skoraj samo z BESEDAMI, pogosto ‘na daljavo’. Izkušnje so strahotno osiromašene – pogosto omejene zgolj na besede in nič drugega. Bi zaposlili kuharja, ki je na pisnem ocenjevanju imel same petice, prakse pa nima? Ne samo da ne zna očistiti kuharskih pripomočkov, tudi kuhati ne zna…

Znanje izrašča iz bogatih večplastnih izkušenj: iz opazovanja in delovanja, iz sprotnega preverjanja v praksi in učenja na podlagi napak. Bolj osiromašimo izkušnjo, bolj neuporabno je ‘znanje’. Če znanje zreduciramo na golo ponavljanje BESED, ki nam jih je nekdo predpisal kot pravilen odgovor, to ni nobeno znanje. Se spomnite Harryja Potterja in učnih metod in ocenjevanja Dolores Umbridge?
Ko sva s kolegico izmenjavali izkušnje, je omenila pripetljaj s hospitacije. Učitelj je uporabil zgodbico, da bi obdelal neko slovnično vsebino. Otroke je zgodbica potegnila. Začeli so spraševati podrobnosti. Učitelju tak ‘odmik od snovi’ zaradi zanimanja otrok ni bil všeč. Ni želel stika z njimi ali med njimi niti odgovarjati na njihova vprašanja. Ustavil jih je z besedami: ”Well, it’s just a stupid exercise.”

Kadar učimo na tak način, odmaknjen od življenja, praktičnosti in zanimanja učencev – na način ločevanja od skupnosti – znanja ne more biti. Konec koncev je bilo tudi naše poučevanje popolnoma iz konteksta in ‘zgolj ena trapasta vaja’, ki je bila sama sebi namen.
Se kot družba zavedamo, kaj učimo otroke in na kakšen način jih učimo? Kdo je ustvaril omejene ljudi in neznalčke? Nekaj drži kot pribito: niso prišli iz druge galaksije: vzgojili smo jih sami!’

RESNICA ALI MIT

20.2.2022

Author:
NATAŠA ZUPANC

OBREDI, UROKI IN JUTRANJA KAVICA

 Legenda pravi, da preden je prvi človek prišel na ta planet, so nam božanstva pripravila raj na Zemlji; vodo, zemljo, zrak, živali in rastline. Prvi ljudje so se znali pogovarjati z živalmi in prisluhniti rastlinam, znali so prebrati, kaj so napisale zvezde na nebu in katera sporočila jim prinaša veter iz oddaljenih krajev.

Obredi in rituali prav tako obstajajo odkar se je človek začel povezovati ssvojim izvorom, božanstvi in vesoljem. Danes ni prav nič drugače. Vse to obstaja, samo v drugi obliki.

Svet magije me je vedno zanimal in že kot deklica sem vedela, da obstaja nekaj več kot to, kar lahko doživljamo s svojimi petimi čuti. Pred osmimi leti me je pot zanesla v Afriko in verjamem, da to ni bilo naključje. Imela sem priložnost, da sem se srečala z drugačno kulturo, tradicijo, še zlasti z magijo, šamanizmom, uroki in obredi. Ta svet me je povsem posrkal in mi ponujal bisere enega za drugim, katere sem nizala na svojo vrvico izkustev. Vse to je postalo moja strast in s tem sem znotraj sebe prebudila stara znanja in vedenja.

Mnogo ljudi me vpraša, kakšna je razlika med obredom in urokom. V bistvu se povezujeta in dopolnjujeta, nekaj razlik pa vendarle ostaja. Pa poglejmo.

Obred je dogodek, na katerem izvedemo neko dejanje, ki je običajno točno določeno, tako vsebinsko, kot tudi terminsko. Na obredih se praviloma moli, poje, pleše, prav tako se uporabljajo obredni predmeti, ki služijo za priklic dobrega v naša življenja. V Sloveniji poznamo predvsem cerkvene obrede (krst, birma, poroka, …) in pa ljudske, ki so vezani na časovno obdobje, kot so kresovanje, jurjevanje, martinovanje in tako naprej.

Uroki nam služijo za preklic nekega prekletstva, prekinitev škodljivih odnosov in vzpostavitev stanja, kot je bilo pred poslabšanjem. Urok zahteva več pazljivosti in predvsem zelo jasno izraženo namero, saj se v nasprotnem primeru lahko obrne proti nam. V našem prostoru ljudje uroke še vedno povezujejo s črno magijo, kar pa seveda ni vedno res. Oziroma, lahko je res, če za pomoč poprosite črnega maga.

Obredi, ki jih delam jaz, so veliko bolj osebni. Pri tem upoštevam dinamiko posameznika ali širši krog ljudi, ki pa mora sovpadati z dinamiko narave. Kot primer: obred zaključevanja  (vsega, kar se želimo znebiti), se naredi na zadnji lunin krajec meseca decembra.

Uroki, katere pripravljam, so tiste vrste, ki pomagajo naročniku osebno, vendar ne tako, da bi škodovali drugemu. Primer takšnega uroka je prekinitev energijskih vezi s ‘škodljivo’ osebo.

Dragi bralec, bralka, si kdaj pomislil, da morda opravljaš katerega izmed obredov, ne da bi se tega zavedal? Lahko vam povem, da je teh obredov kar precej. Moj vsakdanji jutranji obred je pitje kavice, v miru in tišini. Kaj pa tvoj?

ZAVETNIK PISATELJEV

20.2.2022

Author: NATAŠA RUPENA

ALI VESTE KDO JE SVETI FRANČIŠEK SALEŠKI? 

 Sveti Frančišek Saleški ja zavetnik pisateljev. Živel je med leti 1567 in 1622. Rodil in odraščal je na družinskem gradu v obmejni francoski pokrajini. Njegov oče, grof, je bil potomec stare savojske plemiške družine, ki je od svojega prvorojenca pričakoval nasledstvo in slavo saleškega rodu.

Savojski grof je v izobrazbo sina vložil največ, kar je bilo v tistem času možno. Poslal ga je na študij državnega prava v Pariz in ko se je kot doktor prava vrnil domov, ga je že čakalo mesto senatorja in bogata nevesta. Oboje je na presenečenje vseh odklonil. Študij državnega in kanonskega prava je nadaljeval v znamenitem univerzitetnem mestu, Padovi. Nato je postal duhovnik in kmalu za tem Ženevski škof.

Frančišek je bil nežnega in blagega značaja, občutljiva in senzibilna duša. Želel je spoznati Resnico v njeni polnosti in podati odgovore na glavna teološka vprašanja svojega časa. Eno takih je bilo: ali je Bog v naprej določil njihovo usodo ali pa je potek življenja nekaj odprtega in spreminjajočega? Bili so si nasprotnih misli in iz glavne teološke struje so tako izstopilikalvinci.

Tudi sam je želel spoznati resnico. Ko je bil še na študiju v Parizu, je to dilemo doživljal kot hudo duhovno dramo. Tako zelo ga je mučila, da šest tednov ni mogel ne jesti ne spati. Hiral je in na koncu zbolel. Končno je klonil. Svoje srce je izlil pred Bogom, rekoč: »Dobri Bog, naj se zgodi karkoli … karkoli si določil glede mene … jaz te bom vedno ljubil …«. Tako je našel mir. Ljubezen, ki jo je obljubil Bogu, pa je postala kakor ogenj v njegovem srcu. Ta je od tistega trenutka dalje vodila vse njegove odločitve, se prelivala v odnosih in delu in predvsem v pisanju.

Frančišek je bil neumorni pisec.Imel je bogato korespondenco z mnogimi. Število njegovih pisem presega trideset tisoč. Knjige, ki jih je napisal so bogata, rahločutna, konkretna in opogumljajoča. Zapisoval je tudi svoje številne pridige in ko je bil kot misijonar poslan v deželo kalvincev, jih je na svoje duhovne obnove vabil s tiskanimi lističi, ki jih je puščal pred vhodom v vsako hišo. Njegova ljubezen do Resnice in Boga, vnema in čistost srca je spreobrnila nad sedemdeset tisoč kalvincev, ki so se ponovno vrnili v Cerkev.

Zaradi njegovega obsežnega pisateljskega dela in zaradi duha Resnice, ki ga je pri tem vodil, je postal zavetnik pisateljev. Torej, ko nam zmanjka navdiha in motivacije ali ko izgubimo kompas pri pisanju, ga lahko pokličemo na pomoč. Zagotovo nam bo naklonil to,kar resnično potrebujemo.