Apolonija Klančar

KAJ UČIMO NAŠE OTROKE?

27.2.2022

Author:
APOLONIJA KLANČAR

   SAMO NEUMNA VAJA …   
Besede brez polnokrvne izkušnje: just a stupid exercise!

Za tiste, ki se družimo na strani samozaložnikov, so besede in knjige res okno v svet. Ko se srečujemo z njimi, jih z lahkoto razumemo. Besede so žive, pričarajo izkušnje, občutja, čustva in nas spodbujajo k razmišljanju. Besede nas POVEZUJEJO. Za vse večje število ljudi pa jezik ni več abstraktni konstrukt, s katerim lahko vstopajo v misli in svetove drugih. Besede niso medij srečevanja. Imajo težave z ubesedenjem svojih misli in težave z razumevanjem besed drugih. Ker je bilo okolje nespodbudno do razvoja njihove ‘jezikovne sposobnosti’, jezika ne morejo vešče uporabljati.

Že nekaj desetletij tako formalno kot neformalno učenje v najzgodnejših letih poteka vse bolj preko besed in vse manj na osnovi pomenljivih večplastnih izkušenj v skupnosti. Najprej rabimo bogato izkušnjo, ki ji potem pripišemo neko besedno oznako. Naše izkušnje, ki bi morale biti večplastne, pridobljene v skupnosti, v stanju igrivega raziskovanja in take, da nas opolnomočijo in naše življenje napolnijo s smislom in radostjo, so vse bolj osiromašene. Živimo v hiperregulirani kulturi, ki se vse bolj sprevrača v kulturo strahu in represivnih ukrepov. V strahu pa smo neumni.

Ko otroci enkrat pridejo v tretji ali četrti razred, se učijo skoraj samo še s pomočjo besed. NPZ-ji že leta jasno kažejo, da je daleč največ težav z besedilnimi nalogami. Kar daje misliti, da smo ‘funkcionalno zelo slabo pismeni’, pa čeprav poznamo vse črke abecede… Včasih smo knjige brali in se potem o njih pogovarjali, v živo. Besede so nas povezovale. Kakšne so vaše izkušnje? Kaj opažate na področju jezikovne spretnosti? Kakšne misli se vam ob tem porajajo? Sledi nekaj mojih misli na to temo:
‘Včasih avtomatizme za vid preverim tako, da otrok kaj malega prebere in to potem obnovi. Tako sem opazila, da so pri obnovi kdaj težave tudi zato, ker otroci ne razumejo osnovnih BESED kot ‘sadje’, ‘pohištvo’, ‘tkalec’, ‘svetovalnica’ ali ‘oblačilnica’. Česar dobro ne razumem, tega se težko naučim in še težje pametno uporabim! Danes pa pretežno učimo z BESEDAMI…

Ko sva o tem debatirali s kolegico, je natresla cel koš podobnih primerov iz svoje prakse. Otroci v sedmem razredu npr. niso vedeli, kaj sta ‘obrt’ in ‘znanost’. Čeprav imajo v učnem programu ‘razvoj obrti in znanosti’, niso znali našteti nobenega primera obrti ali znanosti!

Pogovor je tekel dalje o tem, kako splošna inteligenca pada, v času korone pa se zdi, da pri mnogih doživlja prosti pad. Otroke zasipamo z besedami in definicijami, ki jih razumejo ali pa tudi ne. Za njimi ne stoji izkušnja, ki bi jim bila blizu, smiselna in bi jih opolnomočila. Zato tudi pravega znanja ni, na osnovi katerega bi znali plemenito delovati. Kot da vse drsi k najnižjemu skupnemu imenovalcu. In še ta se niža…
Jezik je ABSTRAKTEN sistem, ki pa izrašča iz PRAKTIČNIH življenjskih izkušenj, ki so otroku blizu, imajo zanj smisel in mu omogočajo vešče delovanje v skupnosti. Danes šole učijo skoraj samo z BESEDAMI, pogosto ‘na daljavo’. Izkušnje so strahotno osiromašene – pogosto omejene zgolj na besede in nič drugega. Bi zaposlili kuharja, ki je na pisnem ocenjevanju imel same petice, prakse pa nima? Ne samo da ne zna očistiti kuharskih pripomočkov, tudi kuhati ne zna…

Znanje izrašča iz bogatih večplastnih izkušenj: iz opazovanja in delovanja, iz sprotnega preverjanja v praksi in učenja na podlagi napak. Bolj osiromašimo izkušnjo, bolj neuporabno je ‘znanje’. Če znanje zreduciramo na golo ponavljanje BESED, ki nam jih je nekdo predpisal kot pravilen odgovor, to ni nobeno znanje. Se spomnite Harryja Potterja in učnih metod in ocenjevanja Dolores Umbridge?
Ko sva s kolegico izmenjavali izkušnje, je omenila pripetljaj s hospitacije. Učitelj je uporabil zgodbico, da bi obdelal neko slovnično vsebino. Otroke je zgodbica potegnila. Začeli so spraševati podrobnosti. Učitelju tak ‘odmik od snovi’ zaradi zanimanja otrok ni bil všeč. Ni želel stika z njimi ali med njimi niti odgovarjati na njihova vprašanja. Ustavil jih je z besedami: ”Well, it’s just a stupid exercise.”

Kadar učimo na tak način, odmaknjen od življenja, praktičnosti in zanimanja učencev – na način ločevanja od skupnosti – znanja ne more biti. Konec koncev je bilo tudi naše poučevanje popolnoma iz konteksta in ‘zgolj ena trapasta vaja’, ki je bila sama sebi namen.
Se kot družba zavedamo, kaj učimo otroke in na kakšen način jih učimo? Kdo je ustvaril omejene ljudi in neznalčke? Nekaj drži kot pribito: niso prišli iz druge galaksije: vzgojili smo jih sami!’