Ines Šinko

 Solze sreče.
Zakaj začnem z njimi? Ker jih čutim.
Hvala ni le beseda. Hvaležnost ni samo skovanka, ki jo umestimo v slovar pod črko h. Hvaležnost se čuti. Tako globoko, da se zarosijo oči in zatrepeta srce.
Dihaj. Ko bereš te vrstice, dihaj. Dihaj v ritmu srca. Dihaj v ritmu hvaležnosti. Kako bije hvaležnost? Nasmehni se in zahvali, ko ti bije srce, nato prisluhni …
Kako bije hvaležnost?
Se bo razjokalo srce od bolečine? Tudi lahko. Hvaležen si lahko tudi za to. Se bo srce jokalood sreče? Naj! Hvaležnost se čuti. Dihaj
hvaležnost.
Slišiš jo lahko kot zven trav, zibajočih se v vetru spomladanskega travnika, v družbi novih, pisanih poganjkov. Nežnih, milih, lebdečih, ki hihitajo se, ki žarijo v soncu, ki rinejo skozi trda tla, ki zmočijo jih dežne kaplje, ki nevihta odplakne njihov cvetni prah. Tistih, ki čebele mirno sedejo nanje.
Čutiš?
Kako blizu je hvaležnost?
Poglej desno, poglej levo, poglej navzgor, navzdol, poševno, v vsak kot…Poglej navznoter.
Koliko hvaležnosti vidiš? Koliko je zaznaš? Koliko čutiš?
Je potrebno še kaj dodati?
Ne vidiš, ne čutiš? Ah, nič ne de. Poglej znova in znova in znova. Nekega dne bo iskrica padla z neba, naravnost v tvoje srce. Kot nežen impulz bo v tebi prebudila speči žarek upanja, ki se bo zdaj začel spreminjati v vero, v zaupanje.
V spoznanje kdo si. V radost življenja. Polnega živosti. Polnega barv. Polnega sijaja, ki seva v neskončnost. Preproga ti bo poslana naravnost v tvoj Dom. Tisti kraj, ki ga že od nekdaj poznaš.
Sijaj se prebuja v tebi. Čutiš?
Draga duša, tako edinstvena in posebna – Hvala, ker si. Hvala, ker te žene življenja sila. Hvala, ker bije tvoje telo. Ta trenutek živiš. Hvala.
Odpira se tvoje srce in hvaležnost se sidra vanj, naredi krog in švigne v svet.
Še ena iskrica danes.
Vauu, še ena solza sreče. Čutiš?
Čuti. Ne daj se motiti. Čuti, v tišini, kako solze tečejo po licih.
Hvala za solze. Hvala za objem, ki si ga pravkar ponudiš.

Dobrodošel v svet hvaležnosti.

S hvaležnostjo,

Ines