Alicia Peljhan

8. FEBRUAR: SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK

Srečanje s  Francetom Prešernom v letu 2022

---

6.2.2021

Autor:
ALICIA PELJHAN & B.M.  

V kotu gostilne po imenu Kot v Kranju sva se srečala. Sam je sedel, s pogledom uprtim v ekran tablice. Le skodelica črne kave mu je delala družbo. Dolge lase je imel spete v čop, siva brada pa ga je postarala še za nekaj dodatnih let.
»Zdravo France, bova flašo rdečega?« sem ga že z vrat pozdravil.
Presenečeno je dvignil glavo in komaj vidno odkimal.
» Že leto dni ne pijem, kar še eno kavo naroči!«
»Ti ne piješ?« sem presenečeno vprašal. »Ampak saj…« in še preden sem uspel nadaljevati me je prekinil.
»Seveda, saj si prebral na facebooku, da sem pijanec ekstra klase, pa oni kritik je tudi zadnjič twitnil, kako se mi že prikazujejo bele miške, ki v tropih skačejo po mojih zadnjih sonetih.«
»Pusti družbene medije, pa saj veš, da je to navadna greznica, France. Kako pa kaj tvoja zadnja pesniška zbirka? Si že dobil založbo?« sem na hitro spremenil smer pogovora.
»Od petdesetih založb, kamor sem poslal zadnjo zbirko, se mi je oglasila samo ena. Krst pri Savici se jim sicer zdi zanimiv, ampak raje bi ga imeli v romanu. Poezija se ne prodaja. Pa ne bi bilo slabo, če bi vključil notri še kakega čarovnika, volkodlaka, vampirja ali pa vsaj super junakinjo s čarobnimi močmi. To danes gre, to so trendi, pravijo. Pa seveda premalo je mrtvih, nič seksa in moji junaki so premalo psihopatski.«
»Kaj pa, če greš v samozaložbo?«
»Najprej denar, reklama, potem distribucija, lezenje kritikom v rit, pa še politično so neprimerni moji soneti!«
» Pa saj bo šlo France, ne obupaj! Poglej, prinesel sem vrečko fig. Sprehodiva se po starem mestu, pa malo otroke razveseliva.«
» Kakšne fige neki, prijatelj moj. Zadnjič sem jih ponudil skupini otrok, pa so se le smejali. Dva pa sta rekla, ej stari daj raje dva čika! In zadnjič me je ena stara vešča napadla, zakaj nadlegujem otroke, da bo policijo poklicala. Čudni časi so, prijatelj moj, čudni. Vse bolj razmišljam, da sem se rodil v napačnem času zgodovine. Kašnih dvesto let prej bi bilo verjetno vse drugače. Kdo ve, mogoče bi se danes otroci v šolah učili moje sonete in moj rojstni dan bi bil praznik poezije. Kdo bi vedel, mar ne?«
» Ali pa bi bil praznik dan tvoje smrti ha ha ha, saj veš, da smo Slovenci en čuden narod.«
Oba sva se nasmejala moji pogruntavščini, nato pa plačala račun in se odpravila skozi staro mestno jedro.